revija Jana

In Slovenija? Farsa, ki jo gledamo v domačem parlamentu, pove vse. Komu mar za državljane, komu za svet, mi smo pred volitvami. Hm, kaj pa če bi predlagali izstop iz NATA? Bi potem zmagali na volitvah? Bomo videli, si je rekel Golob. Tudi opozicija je sodelovala. Zakaj ne bi poskusili, je rekla Levica. Če so lahko Avstrijci, Švicarji, Irci nevtralni, zakaj ne bi bila še Slovenija? Če njih ni strah, zakaj bi bilo nas? Prav res. A Slovenija ni Švica. Švica je malo posebna država. Tam imajo svoje trezorje najbogatejši tega sveta. Tudi najzlobnejšim ni do tega, da bi uničevali svoje zaklade. Berem, da se tudi nevtralni Avstrijci zanašajo na ruske bogataše, ki so z razkošnimi vilami pozidali domala vse obale avstrijskih jezer. In res, obe državi sta jo v zadnji svetovni vojni relativno dobro odnesli. Jugoslavija je ni. Med 20 državami z največ žrtvami je z 1,1 milijona mrtvih na šestem mestu. Povedno. Tudi za današnji čas.

Vsaka obramba, vsak vojak, vsako orožje … stane. Svet se spreminja, strah krepi. Danci bodo po novem vpoklicali tudi dekleta. Če bo premalo prostovoljcev, bodo pa žrebali. Slovenci smo se leta 2003 odločili za Nato. Udeležba na referendumu je bila dobrih 60 odstotkov. ZA je glasovalo 66 odstotkov. Danes Nato povezuje 32 držav, kot zadnja se je lani priključila Švedska. Velika in bogata Švedska! Taki časi so pač. Mi pa naj bi zdaj, po dobrih 20 letih, spet odločali, ali smo za ali proti, Golob s to pobudo ni veliko tvegal. Vojne ali celo ena sama velika so v zraku. Strah tudi. V državi, kjer so referendumi domala folklora, pa eden več ali manj tudi ne šteje. Ne razumem, zakaj se v Sloveniji ob tej silni referendumski vnemi ne odločimo za – recimo temu – referendumski dan. Enega, morda dva v letu, ko bi odločali o vsem, kar komu pade na pamet. Če nič drugega, stalo bi manj kot sedaj, ko moramo davkoplačevalci za vsako tovrstno ego ali strankarsko samopromocijo plačati šest milijonov evrov.  Dnevnik je preštel. 30 referendumov v samostojni Sloveniji. 180 milijonov. Mimogrede, predračun za novo osnovno šolo v moji bližini, v Preski, je dobrih 20 milijonov. Trije referendumi, ena šola. Demokracija stane.

Priznam, sama sebi sem odveč, kadar me najedajo takšni in drugačni dvomi. Sama sebi grenim življenje. Namesto da bi razmišljala o lepih rečeh, me preganja vse mogoče. Če ni ničesar drugega, mi pride prav tudi vreme. Bili so časi, ko so bile sopomenke za poletje dopust, odklop, morje, druženje. Še vedno so. A ko sva pred mnogimi leti z majhnim avtomobilom, dvema otrokoma in vso mogočo kramo hodila kampirat nekam v Dalmacijo, je to bilo eno samo veselje in pričakovanje. Kadar greva danes kam, pa so to najprej pomisleki, skrb, dvom, kaj pa če … Čeprav, ljudje imamo slabe in dobre dneve. Znamo odmisliti. Velja za večino. Tudi zame. Dan sicer ni dnevu enak. A približno tako to je videti pri nas doma.

Kot se za mojo generacijo spodobi, vstajam zgodaj. Življenje je zlobno. Ko sem morala vstajati zgodaj, bi za minuto več spanca dušo dala, zdaj, ko mi ni treba, vstajam »sredi noči«. Dostikrat čakam, da se zunaj vsaj malo zdani. Zakaj že? Ne vem.

Vse je utečeno. Pogled v ogledalo, radio. Prva poročila. Izrael je pobil … Putin je raketiral … Trump zagrozil … In si oddahnem. Nič novega. Vse je, kot je bilo.

Zazeham, pristavim za kavo in vprašam, boš z mlekom ali brez njega?

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 28, 15. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana