Skrivnost ljubljanske mumije
Na svetu sta dve vrsti ljudi: tisti, ki ob ljubljanski mumiji rečejo »kako grozno«, in tisti, ki jih zanima predvsem: kako je to sploh mogoče?
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Samo za kontekst: v Ljubljani poteka sojenje Antonu Kovačiču. Gospod, ki ima zdaj 71 let, je obtožen več stvari, med drugim skrunitve trupla in protipravne koristi, v ljubljanskem stanovanju je namreč več kot osem let skrival truplo svoje matere (ki je umrla naravne smrti) in se okoriščal z njeno pokojnino.
Sodbe še ni, mediji ugibajo, da bo verjetno dobil od eno do tri leta zapora. Tole je skrivnostni del: v osmih letih je truplo njegove mame Klare le deloma razpadlo, deloma pa se je mumificiralo. Kako je mogoče, da v vlažni luknji, kot je Ljubljana, pride do procesa, ki je bolj značilen za zelo suha podnebja?
Kdo še potrebuje puščavo
Naravna mumifikacija trupel se ne dogaja le v puščavah Čila ali Egipta, na primer – ob ustreznih mikroklimatskih razmerah se lahko zgodi tudi drugje. Celo v stanovanju, če je prostor zaprt, suh, hladen in dobro prezračen.
Takih primerov je več, kot si mislimo, kar vsake toliko pokažejo zgodbe o mumificiranih truplih ljudi, ki so umrli že pred leti in se, pozabljeni v svojih stanovanjih, počasi spreminjali v mumije.
Zelo preprosto povedano, naravna mumifikacija se zgodi takrat, ko se telo izsuši hitreje, kot ga uspejo razgraditi bakterije in drugi organizmi. Razkrajanje po smrti običajno poteka tako, da začnejo bakterije v črevesju razkrajati tkiva, mehka tkiva pa postopoma razpadajo, dokler ne ostanejo le še kosti.
Če pa je okolje dovolj suho in zračno, voda iz tkiv izhlapeva hitreje, kot poteka razkroj. Koža postane usnjata in trda, notranji organi se skrčijo. Tako truplo se lahko ohrani desetletja.
Razkroj človeškega trupla je rezultat treh konkurenčnih procesov: mikrobnega razkroja (pri katerem rajajo bakterije in encimi), avtolize (samorazgradnje tkiv), fizikalnih procesov (izsuševanje, oksidacija, mraz), dodajte temu še insekte ali živali. Kateri od teh procesov prevlada v prvih dneh po smrti, vpliva na potek razkroja.
Če je okolje toplo in vlažno, pride do gnitja in skeletizacije, če prevladujeta sušenje in hlad, se bakterije upočasnijo, tkiva izgubljajo vodo in pride do mumifikacije, ko telo ne gnije, temveč se z dehidracijo konzervira.
Poročila v medijih govorijo o tem, da je bila soba z umrlo žensko neprodušno zaprta – in se potem zaštrikajo v nasprotje s seboj, ker omenjajo dobro prezračevanje. Rolete na oknu so bile vedno spuščene. Sosedje so povedali, da niso čutili nobenega smradu.
Zemljevid mikroklim
V primeru Kovačičeve mame je prišlo do obojega, pri nekaterih delih do mumifikacije, pri drugih do skeletizacije. Kako je to mogoče – pri istem truplu v istih razmerah?
Tole je razlog: telo se ne razkraja enakomerno, vsak del ima drugačne fizikalne in biološke pogoje. Tako imajo različni deli telesa različno vsebnost vode, različne maščobe, različno zaščito (na primer oblačila), pa tudi različno izpostavljenost zraku in insektom, zato se vsak del obnaša drugače.
Mumifikacija se zgodi tam, kjer prevlada izsuševanje nad razkrojem, to je najpogosteje pri koži in mehkih tkivih, na izpostavljenih delih, na zraku, stran od tekočin, v hladnem ali zračnem toku in v stiku z oblačili, ki popivnajo vlago. Skeletizacija pa prevlada tam, kjer je aktivni razkroj močnejši – taki deli so trebušna votlina, notranji organi, mehka vlažna tkiva.
Telo namreč ni homogeno okolje, temveč zemljevid različnih mikroklim. Ko so lani mrtvega našli ameriškega igralca Gena Hackmana in njegovo ženo Betsy Arakawa, so ugotovili, da sta bila že nekaj časa mrtva. Pri ženi so opazili razkroj telesa in obraza, ob tem pa mumifikacijo rok in stopal.
To ni nič posebnega, so tedaj skomignili forenziki. In mumifikacija tudi ni nujno dolg proces, usnjata koža se lahko pojavi že okrog šest dni po smrti, znaki mumifikacije po osemnajstih dnevih. Poskusi z živalskimi trupli so pokazali, da se izsušijo že po tednu dni.
Mumije za vsakdanjo rabo
Mumificirano truplo Kovačičeve mame nikakor ni redkost, v svetu poznamo še več podobnih primerov naravne mumifikacije – je pa res, da večina mumificiranih pokojnikov v stanovanju ni imela živih sostanovalcev, šlo je za ljudi, ki so živeli sami in jih ni nihče pogrešal. Japonci, ki imajo takih primerov relativno veliko, so našli celo izraz za to: kodokuši.
Čisto blizu nas, v Zagrebu, je mumija nekdanje medicinske sestre Hede (Hedvike) Golik v svoji podstrešni garsonjeri spokojno sanjala svoje mumificirane sanje celih 42 let. Nekega večera, domnevno leta 1966, si je skuhala čajček, zlezla v posteljo, prižgala televizor … in umrla. Ker je sosedom pred tem povedala, da je dlje časa ne bo (kar se je zgodilo že večkrat prej), je ni nihče iskal.
Tudi njena sestra ne, ker sta bili sprti. Širile so se govorice, da se je pridružila neki sekti v Makedoniji. Njeno izginotje ni bilo nikoli uradno prijavljeno, so jo pa v sedemdesetih iskali po Jugoslaviji.
Sosedje so si medtem že skakali v lase, kako si bodo razdelili njeno garsonjero, vendar ni nihče vstopil v stanovanje … do leta 2008, ko so hoteli zgradbo preurediti in se samo Heda ni odzvala na pozive.
Vlomili so v njeno stanovanje in jo našli v postelji pred televizorjem s skodelico že davno izhlapelega čaja.
V Tokiu so mestni uradniki leta 2010 ob njegovem 111. rojstnem dnevu hoteli čestitati najstarejšemu prebivalcu mesta Sogenu Katu, pa so v stanovanju odkrili njegovo mumificirano truplo. Ni bil najstarejši meščan, se je pokazalo, umrl je že leta 1978 pri devetinsedemdesetih (kar so sklepali po časopisih, najdenih v stanovanju).
Gospod je mrtev ležal v svoji postelji več kot trideset let. Povsem pozabljen pa ni bil, pozneje so njegovo vnukinjo obsodili na pogojno kazen, ker se je okoriščala z njegovo pokojnino. Katova družina je očitno vedela za njegovo smrt, a so se zelo trudili, da drugi ne bi, ker so imeli od tega finančno korist.
Odkritje Katovega trupla je sprožilo široko raziskavo in ta je pokazala, da je na Japonskem več kot 234.000 ljudi, starejših od sto let, za katere smrt policija sploh ni vedela. Od teh je bilo 77.000 takih, ki bi imeli več kot 120 let, če bi bili še živi, a so mnogi umrli že med drugo svetovno vojno. Našli so celo nekoga, ki so ga v evidencah še vedno vodili kot živega. Star bi bil 186 let.
V francoskem Nantesu je lastnik stanovanja leta 2019 odkril mumificirano truplo starejšega moškega, svojega najemnika. Ni znano, zakaj ga je obiskal, saj je prek trajnika banka najemnino nakazovala avtomatično.
Moški je živel sam in ni imel svojcev, umrl pa je, domnevajo, leta 2008 – tako sklepajo po rokih za pretek živil, napisanih na embalaži hrane, ki so jo našli v stanovanju.
Podobna zgodba prihaja z Dunaja, kjer so leta 2006 našli mumificirano truplo moškega v poznih osemdesetih. Plačevanje najemnine je imel urejeno s trajnikom in ne, nič ni smrdelo, so rekli sosedje, ki so mislili, da se je preselil v dom starejših.
Ne vedo točno, koliko časa je bil že mrtev, sklepajo pa, da okrog pet let – v stanovanju so našli šilinge, evro pa je Avstrija uvedla leta 2002.
Nenavadni primer mumificiranega pijanca
Na redek primer naravne mumifikacije so leta 2023 naleteli v Bolgariji. V Sofiji so na travniku poleg proge naleteli na truplo 34-letnega moškega, zraven sta bili torba z njegovimi stvarmi in steklenica alkohola. Ugotovili so, da je bil alkoholik (kar je morda povzročilo njegovo smrt, čeprav pravega vzroka niso mogli z gotovostjo določiti).
Čeprav so možakarja nazadnje videli živega le šestnajst dni pred odkritjem trupla, je bilo to popolnoma mumificirano. Temu forenziki pravijo »precocious mummification«, naravna mumifikacija, ki se zgodi v manj kot mesecu dni in je v zmernem podnebnem pasu redka. Poročil o taki mumifikaciji je na vsem svetu le peščica.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.