Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Obstajata dve zanimivi podvrsti turizma, dark tourism/temačni turizem, to je obiskovanje krajev, povezanih s smrtjo, trpljenjem, nesrečami in temačnimi deli zgodovine, kot so bojišča, ječe, morišča …, in potem je tu še zelo podoben dark heritage tourism/obiskovanje krajev temačne kulturne dediščine, to so materialni ostanki neprijetne preteklosti. In sploh ni nujno, da ljudje to počnejo iz morbidne radovednosti, gre za nekaj širšega: obiskovalce zanimajo spomin, identiteta, zgodovina, arhitektura ali človeška fascinacija s smrtjo. Konec koncev je tudi temačna zgodovina del nas, njeni ostanki pa so z nami še danes: v igri z ugibanjem besed, ki se imenuje vislice, na primer, ali v izrazu »obešenjaški humor«, pa v številnih krajevnih imenih, ki dajejo vedeti, da so bila nekoč tam morišča. Temačni turizem je mogoče tudi odlično tržiti, a pri nas, se zdi, se tega še nismo spomnili.

Višnja Gora: kozlove sence in zlate krste

Tri postaje sva imela s fotografom: arheološke ostanke vislic pri Višnji Gori, edine ohranjene vislice v Homu pri Gornjem Gradu in rekonstrukcijo vislic pri gradu Kostel.

Iskanje vislic, se je pokazalo, je pol pustolovščina, pol adrenalinski šport in pol detektivka. Ker vislic ali tistega, kar je od njih ostalo, ni vedno lahko najti. Nedaleč od Višnje Gore, srednjeveškega mesteca, znanega po priklenjenih polžih in kozlovski sodbi, so nekoč imeli vislice, ki so bile v uporabi več stoletij. Ker so od 15. stoletja mesto, jim je pripadala tudi pravica do obešanja nepridipravov; to so ljubosumno branili. Žužemberk, na primer, ki je bil samo trg, te pravice ni imel in so morali svoje lopove obešati v Novem mestu, ampak enkrat, ko novomeške vislice niso bile na razpolago, so prosili, ali bi si lahko izposodili višnjegorske, ker so morali zares nujno nekoga spraviti na vešala, pa so jim Višnjani odgovorili, da ne gre, »ker so te vislice samo za nas in naše otroke«, pripoveduje publicist Pavel Groznik, največji poznavalec višnjegorske zgodovine. So pa hoteli nekoč narediti izjemo, nadaljuje, ko so nameravali obesiti nekega Cigana – takrat jim še niso rekli Romi – in je na napovedano usmrtitev drlo staro in mlado. Ampak Cigan je ušel in na begu srečal ljudi, ki so ravno prihajali na usmrtitev, pa so ga povabili, pridi z nami, bodo enega vašega obesili. Odvrnil jim je, brez mene ne bo nič! Kar je definitivno obešenjaški humor.

Z vislicami je povezana tudi legenda o hunskem kralju Atili – ta naj bi bil v zlati krsti pokopan prav tam, kjer so pozneje postavili vislice. Tole je hakeljc, še vsakdo, ki je poskušal zlato krsto izkopati, je umrl. In znamenita Jurčičeva Kozlovska sodba v Višnji Gori, povest o tem, kako so sodili kozlu Liscu nočnega čuvaja Lukeža Drnulje, ki je hotel pojesti zelje, namreč kozel, pa ga ni, in se je zdelo prav in pravično, da mu zato dosodijo udarce po njegovi senci – tudi ta je povezana z višnjegorskim moriščem, tam so namreč izvršili sodbo.

Šimen Zupančič

Izgubljene vislice – kdor jih najde, naj jih da nazaj

Ampak imamo težavo – se zdi, da niti Višnjani sami niso povsem prepričani, kje so vislice pravzaprav stale. Domnevajo, da blizu Male Loke pri Višnji Gori. Ponujajo koordinate in navodilo, parkirajte pri smerokazu za Spodnji Breznik. Ampak kje so vislice? Vsenaokrog sama hosta. Od nekdanjih vislic sta ostala le še dva kupa zemlje, na katerih sta nekoč stala dva zidana stebra, povezana z lesenim drogom, ampak takih kupov je tam okrog kolikor hočete. Leta 2021 raziskovalec Jure Smolinsky na spletni strani Fibula fabula piše, da je nekoč med vožnjo po stari magistralni cesti od Višnje Gore do Grosupljega na levi strani zagledal kopo, ki je bila očitno umetna, pa si je stvar pobliže ogledal.

»Na vrhu sta vidna dva manjša kupa razvalinske groblje, sestavljene iz drobnega kamenja in koščkov malte, zato sem sklepal, da gre za ostanke dveh zidanih stebrov oz. slopov in ne zidu. Logičen zaključek je bil, da gre za nekdanje vislice. V prid temu gre tudi izbrana lokacija neposredno ob nekdanji antični oz. srednjeveški cesti, ter seveda bližina trga oz. kasneje mesta Višnja Gora. Doma sem si na računalniku ogledal lokacijo in ugotovil še, da se območje imenuje Gavge. Dvoma ni bilo več – gre za višnjegorske vislice.« Verjetno je bilo tam morišče, kjer so tudi obglavljali obsojence in sežigali čarovnice, meni Smolinsky.

Kateri hribček sredi kopice gozdnih hribčkov je torej pravi? Bova vprašala domačine, sva rekla in se odpeljala v Višnjo Goro. No, pa srečno: TIC je bil zaklenjen, mesto kot izumrlo, nikjer nikogar razen smetarjev, pa sva njih vprašala, kje so višnjegorske vislice. Niso vedeli, ampak eden je rekel, vprašajta tamle, in pomignil proti Hiši kranjske čebele. Tam so bili ne le odprti, poklicali so tudi etnologinjo in kustosinjo Petro Špehar; poizvedovanja o vislicah se je zelo razveselila. Da so imeli že odpravo, ki je šla vislice iskat, je povedala, pa da bi radi postavili rekonstrukcijo – ne za obešanje, za turiste. In je poklicala poznavalca lokalne zgodovine Pavla Groznika, ta nama je po telefonu opisal lokacijo in videz ostankov vislic, in sva ugotovila, da sva fotografirala prava kuclja.

Prve vislice odkljukane.

Hom pri Gornjem Gradu: edina prava stvar

 Vislice, vešala ali tudi gavge (iz germanske besede galgo, kol ali drevesna veja; tudi angleška beseda gallows je iz istega gnezda) so ponavadi stale stran od naselij, da prebivalcev ni motil vonj razpadajočih trupel, so pa zato gavge z obešenci imele odvračalni učinek in so jih postavljali na vidna mesta ob prometnih poteh in včasih tudi na križpotjih. Toda nekdanje glavne ceste so danes lahko opustele, stara morišča je zaraslo rastlinje in jih dandanes ni vedno preprosto najti.

Tudi vislice v Homu pri Gornjem Gradu stojijo na griču sredi gozda. Parkirajte pri kapelici ob cesti Radmirje–Gornji Grad, pravi navodilo, odcep za pešpot je okrog sto metrov naprej v smeri Radmirja. Velja pripomniti, da je korakanje ob cesti brez pločnika visokoadrenalinski šport, prometa je malo, ampak kadar prileti avto, zares prileti kot topovska krogla. Zna biti stresno, še posebej kadar v galopu prileti zbezljan tovornjak.

Na desni strani, čisto zraven velikega znaka, ki vas obvešča, da vstopate na območje občine Ljubno, je še majhen lesen kažipot z rdečim napisom Gavge v Homu. Široka travnata pot po griču navzgor vas privede naravnost do gozdne jase, kjer še vedno stojijo vislice, edine ohranjene v Sloveniji, kot se radi pohvalijo.

Šimen Zupančič

Obešenca čez cesto

Mirno je tam, samo gozd, trije močno obraščeni šestmetrski kamniti stebri, ki jih povezujeta dva lesena trama, spodaj pa polkrožen kamnit zidek. Ni zares grozljivo, na teh vislicah ni nikoli nihče visel, bile so bolj svarilo, žugajoč prst, če hočete.

Tole je o njih moč najti: da so jih dali postaviti ljubljanski škofje, ki so v Gornjem Gradu imeli poletno rezidenco in tam preživeli veliko časa. Imeli so tudi krvno sodišče, to je zgodovinski izraz za sodno oblast, ki je imela pravico izrekati in izvrševati najtežje kazni, tudi smrtno. Te pravice niso imela vsa sodišča, nižje sodstvo v srednjem veku je obravnavalo le manjše prestopke. Krvno sodišče ni bilo posebno sodišče, pomenilo je le pristojnost soditi v najtežjih kazenskih zadevah, to je lahko imel plemič, mesto ali gospostvo. Ljubljanski škofje, ki so bili zemljiški gospodje, so torej imeli krvno sodišče, a vislice, ki so jih dali postaviti, so imele zgolj zastraševalni namen.

In sva šla spet povpraševat v lokalni TIC v Gornjem Gradu, ampak tam o vislicah niso vedeli nič povedati. Ne, tiskanega materiala tudi nimajo, je odkimavalo zbegano dekle, ki je tam sedelo. In sva torej morala uporabiti star novinarski trik: ko vse drugo odpove, pojdi vprašat v gostilno. V prijetni gostilni Pri Jošku je bila prijazna natakarica takoj pripravljena priskočiti na pomoč. Najprej je prinesla prospekte o kraju, potem je izprašala goste pri šanku in prišla poročat, da ne vedo ničesar (»so še bolj mladi«), potem nama je pa dala telefonsko številko upokojene učiteljice. »Če kdo, bo ona vedela,« je rekla. Gospa Bojana Zupanc je rekla, da o vislicah ne ve več, kot je splošno znano, sva pa imeli prijeten pogovor o tem, kako lokalno dediščino poznajo samo še starejši. Včasih smo otroke v šoli učili o lokalni zgodovini, je vzdihnila, danes pa ne le, da ničesar ne vedo, tudi zanima jih ne.

Mi je pa potem poslala odlomek iz knjige Gornjegrajsko in njegov čas, ki o vislicah ve povedati nekaj več. Da menda uradno res niso nikogar tam obesili, imele pa so eno žrtev, kmeta Lipičnika, ki je umrl zaradi poškodb, ki jih je dobil pri gradnji vislic. Pa da so pred zdajšnjimi tam stale še ene vislice, sedanje pa so bile verjetno postavljene okrog leta 1782. Lokalna legenda pravi, da sta bila obešena dva hudodelca, ne na škofovskih vislicah, temveč na nasprotni strani ceste. Zelo obiskana predstava je bilo to, še poroča legenda.

Druga kljukica. In potem sva šla v Kostel.

Slovenija

Izpoved pogrebnika: Dokler tega ne doživiš, ne veš, kako je

Šimen Zupančič

Kostel: hudič je ostal praznih rok

 Tam so stvari precej lažje: gavge so ob poti na grad Kostel. Zraven parkirišča, lepo označene. Zelo preproste so, na podstavku en pokončen tram in en krajši prečen. Tudi na teh niso nikogar obesili, samo rekonstrukcija so. Že druga, prvo so postavili leta 2000, drugo 2021. Kostelski gospodje so imeli krvno sodišče (ali tudi ius gladii, pravico meča) in so svoja pooblastila radi izkoristili: vislice so postavljene na nekdanjem morišču, prostoru, ki je kakšen kilometer stran od gradu, pa se še danes reče gavgenplac. Slikovnih upodobitev vislic iz tistega časa ni, obstaja pa Valvasorjeva veduta iz 17. stoletja. Polihistor je pisal tudi o uporu kostelskih podložnikov v 17. stoletju, ko so se potem kostelski gospodje obilno posluževali vislic. Omenja tudi anekdoto, ko je na smrt obsojeni upornik stal na morišču, pa mu je nekdo zadaj v množici prerezal vrv na rokah in je možakar pobegnil. Zanj torej zagotovo ni veljal kostelski rek »pa so gavge zaškripale i vrag ga je sabo zeu«.

Duša išče dom

Vislice so nekoč postavljali na križpotjih, da bi zmedli duše umrlih in ne bi zatavale v naselja. Je bila nerodna stvar, da duše niso imele izhoda navzgor, duša je izstopila spodaj in je lahko šla samo navzdol, v pekel. Obešanje je bilo nečastna smrt, prihranjeno je bilo predvsem za spodnje sloje in za najbolj nečastna dejanja, za izdajo, na primer. Obsojence iz višjih slojev so raje obglavljali z mečem ali sekiro. Saj mrtvi so bili v vsakem primeru, ampak obešenje je v sramoto pahnilo vso družino, saj trupla svojca niso smeli pokopati, viselo je tam in se počasi razkrajalo, če ga niso raztrgali krokarji, duša pa nikoli ni našla miru.

Turizem

Dvajset let vodi Slovence po svetu, najbolj pa jo očarajo Arabci

Vislic je bilo več vrst, lahko so bili to stebri (zidani ali leseni) v obliki na glavo postavljene črke L za solo obešence, lahko pa so na dva stebra postavili prečni tram in jih obesili več. Poznejše vislice so bile bolj dovršene, imele so dvignjen oder z vešali, ko je rabelj potegnil vzvod, se je odprla loputa v tleh, obsojenec je omahnil v globino in si, če je imel srečo, pri tem zlomil vrat. To je bila hitra smrt, če pa rabelj ni dobro izračunal in je bila vrv prekratka, obsojeni ni takoj umrl, temveč se je počasi, zelo počasi dušil.

revija Jana