Šimen Zupančič

V svetu, ki smrt pogosto potiska na rob zavesti, se zadnje poglavje konča v rokah nevidnih ljudi. Kdo telesom, iz katerih sta odšla dih in toplina, nadene poslednjo obleko? Kdo je tam, ko ostane le še tema? Dovolite, da jim nadenemo ime, ki si ga zaslužijo: junaki tišine stojijo na pragu smrti brez aplavza, a z občutkom odgovornosti.

»Naše poslanstvo je, da pokopavamo lastno raso. Vsi smo ljudje – razlika je le v bitju srca,« pokima Sašo Macerl, ki nas popelje skozi delo pogrebne službe, o kateri javnost ve zelo malo – ali pa nič. Tisto, kar zaposlene najbolj zaznamuje, se dogaja na terenu, kamor jih kličejo tudi v najbolj pretresljivih okoliščinah. A ne glede na to, kako daleč v temo odidejo, se naslednjega dne vrnejo. »Tu ni vprašanje, ali zmoreš. Nikogar drugega ni, ki bi to opravil.«

Ozrem se po pokopališču. Ta kraj sem od nekdaj čutila drugače. Videti je kot mesto z ozkimi, škatlastimi stavbami iz marmorja, z ozelenelimi vrtički in tu in tam zaraščenimi zaplatami domovanja duš. Tu ni več sanj in upanja. Le tišina. Opomin, da nič ni večno. Človek zagotovo ne. »Dokler ne umreš, si živ,« se zamislim ob besedah, ki sem jih nedavno prebrala, ter smuknem mimo mrliških vežic in hladilnice do sprejemne pisarne, kjer me že čaka vodja trboveljske pogrebne službe Sašo Macerl.

Šimen Zupančič

Tema tam zunaj

Nemara si večina predstavlja, da njihovo delo zajema sprejem svojcev ter organizacijo in izvedbo pogreba. A to je v resnici manj zahtevni del – pred tem se pogrebniki srečajo s podobami teme, ob katerih se vsakokrat znova zavejo, kako krhka je meja med včeraj in nikoli več.

Ekipa v Trbovljah šteje sedem članov. Prejšnji vodja je v tem zahtevnem poklicu vztrajal vse do upokojitve, nasledil ga je Sašo, ki s 45 leti velja za mlajšega med pogrebniki. Nekoč je bil del breakdance skupine, rad se je zabaval, smejal. Danes v njegovem pogledu ujamem težo sveta. Tudi drobne gubice okoli oči ne delujejo kot sled let, temveč kot odtis vsega, čemur je bil priča. Več kot osem leta je tega, kar je sezul poštarske čevlje. Ob prijavi na delovno mesto pogrebnika je bil sicer seznanjen z delovnimi nalogami, a priznava, da na to, kar ga je čakalo, ni bil zares pripravljen. »Realnost je nekaj povsem drugega, in dokler tega ne doživiš, preprosto ne moreš vedeti, kako je. Na začetku je bilo zelo težko,« se spominja in razloži, da je potreboval več kot pol leta, da se je privadil. »Po ekstremnih primerih sem se zelo težko zbral. Ko sem se vrnil v pisarno, nisem mogel slediti šefovim razlagam – preprosto nisem slišal, kaj mi govori, saj so mi misli ves čas uhajale k prizorom, ki niso hoteli zapustiti moje glave. Šele po več mesecih sem se naučil, kako preklopiti misli.«

Šimen Zupančič

Toliko grozot … 

V preteklih letih, pravi, je marsikaj postalo rutina, a pot do tja ni bila preprosta. Doživel je veliko šibkih trenutkov, ko se je spraševal, ali bo zmogel in ali naj vztraja. »Pridejo obdobja, ko je zaradi težkih primerov vsega preveč. Takrat sem se res vprašal, kaj mi je tega treba. Ampak sčasoma se navadiš in ne nosiš več vsega v spominu. Marsikaj tudi pozabiš.«

Ali pa potlačiš, da se zaščitiš? »Verjetno res. Čeprav se tega morda niti ne zavedamo, spremljanje vseh teh prizorov zagotovo pušča posledice … Z vsem spoštovanjem do drugih poklicev, ampak mislim, da toliko grozot, kot jih vidimo mi, doživi samo še peščica – denimo reševalci in osebje, ki opravlja obdukcije. Naše osnovno delo je vsakodnevno ravnanje z umrlimi. Za to moraš biti res psihično zelo močan,« pokima Sašo.

Prostor žalosti

Medtem ko sediva v svetlem sprejemnem prostoru, pomislim, koliko od solz premočenih obrazov je prav tu strmelo vanj. »Ta pisarna je prostor žalosti. Sem nihče ne pride zaradi lepih novic. Vprašanja in odločitve glede pogrebnih želja so v resnici mnogo več. Nenadoma tisto, kar se zdi kot nočna mora, postane resnično. V glavi eksplodira zavedanje, ki se razlije kot rdeča barva po beli rjuhi.

»Ampak tudi znotraj žalosti so razlike,« razmišlja Sašo. »Verjetno je vendarle drugače, če nekomu umre 90-letna babica, kot pa če izgubi otroka. Tega ni mogoče primerjati. Že večkrat se je zgodilo, da sta bila mama ali oče v tako hudem šoku, da smo morali poklicati pomoč,« pokima in prizna, da se tudi njega smrt mladih najbolj dotakne. »Zlasti ko mlada duša izgubi voljo do življenja … Takih je na leto žal kar nekaj – tudi med dvajset, petindvajset let starimi. To je za svojce seveda pretresljivo, težko pa je tudi za nas, pogrebne delavce. Tudi mi imamo otroke.«

Šimen Zupančič

V svetu mrtvih

Prvega stika z umrlim se še vedno spominja. »Bilo me je kar malo strah, ko sem se pokojnika prvič dotaknil … to je nekaj popolnoma novega. Tega nimaš kje videti, tega se ne moreš naučiti vnaprej, in dokler sam ne poskusiš, ne moreš vedeti, kako je,« razloži Sašo in nadaljuje, da so mu bili v veliko pomoč sodelavci, ki so ga usmerjali, mu pokazali, kako pravilno prijeti truplo in ga spoštljivo preobleči.  

Ko pomislim na pripravo pokojnih na zadnje slovo, se mi v spomin prikrade prizor iz ameriškega filma Moja punca, v katerem Shelly v mrtvašnici liči umrle. Je to običajno za pogreb v krsti? »Ah, to je stereotip, tega ne počnemo – vsaj jaz še nisem slišal za to,« skomigne Sašo in pojasni, da pokojnih ne urejajo, jih pa preoblečejo, običajno v posebno ekološko obleko iz bele tkanine. »Izjema je verski obred pri muslimanih, kjer pokojnika v umivalnici umije hodža.«

To ni film

Pogrebniki se srečujejo tudi s primeri, ki jih večina pozna le iz kriminalističnih serij. Včasih pridejo na prizorišče, kjer jim zmanjka besed. »Samomori, padci z višine, delovne in prometne nesreče  … To so situacije, ki te zadenejo drugače. A če bi moral izbrati, kaj je za nas najtežje, bi rekel, da so to samomori na železnici. Takšni prizori so psihično izjemno zahtevni,« pripoveduje Sašo in mi zaupa podrobnosti, o katerih se dogovoriva, da jih bom zadržala zase. To ni kriminalni roman. Preveč je, presega vse, kar si dotlej vedel o življenju in smrti. In morda je bolje, če ta svet ostane daleč proč, na drugi strani.

Šimen Zupančič

Vonj, ki ostane s teboj

Poleg čustvene plati so pogrebniki izpostavljeni fizičnim izzivom. Ko gre za razpadajoče truplo ali za primere, kjer so prisotni bakterije in drugi biološki dejavniki, se morajo temu primerno zaščititi. »V teh situacijah uporabljamo posebno zaščitno opremo: gumijaste rokavice do komolcev, zaščitne obleke, maske, tudi škornje. Rokavice iz lateksa sicer nosimo vedno, ne glede na okoliščine smrti,« pojasni Sašo in nadaljuje, da so še posebej zahtevne vonjave, ki jih sam občuti kot ostro zbadanje v nosu, včasih pa jih vonj po smrti spremlja tudi domov. Prevzem pokojnih pač ni zgolj opravek, ne more biti. In včasih je še posebej težko. Kolikokrat se opotečejo skozi vrata, da se nadihajo svežega zraka. Kolikokrat jim usta polni mešanica okusa po smrti in sokovih, ki se dvigajo iz želodca.

»Tistih res ekstremnih primerov na leto sicer ni veliko, ampak ko pa pridejo, ne moreš reči, jaz tega ne zmorem, ker preprosto ni nikogar drugega, ki bi to naredil. To je naše delo – gremo in s pieteto poskrbimo za pokojnega. Toliko pa smo,« poudari Sašo z vojaško odločnostjo v glasu, ob čemer me preplavi globoko spoštovanje.

V moji glavi

Kako človek sploh predela vse te grozote, se sprašujem. Sašo pove, da imajo na voljo psihološko pomoč, vendar si največ opore nudijo kar sodelavci med seboj. »Veliko se pogovarjamo. To pomaga, ker te tisti, ki doživljajo enako, lažje razumejo. Na začetku sem o tem govoril tudi doma, z ženo, a sem potem te pogovore opustil, saj je vse skupaj preveč podoživljala.« Danes razbremenitev uma rad poišče v gibanju. »Šport, zlasti kolesarjenje, da malo prezračiš glavo. Čez dan še nekako gre, zvečer, ko se umiriš, pa pride za tabo,« zavzdihne in omeni, da so ga podobe pokojnih dolgo spremljale tudi v spanju.

Ko dan za dnem zreš smrti iz oči v oči, ti pride do možganov. Kot nekakšen debel črv, ki požira svetlobo ter za sabo pušča gosto, lepljivo snov. Veš, da ga moraš ustaviti, sicer bo požrl tudi tebe. To so misli, ki jih moraš spustiti, da lahko glavo napolni življenje, ki te čaka doma. Da ti to uspe, je ključna, kot pravi Sašo, notranja zaščita. »Sčasoma si moraš postaviti neko steno … ne vem, kako bi drugače rekel. Če se preveč čustveno vpletaš, te to delo požre. Ali zboliš ali psihično ne zdržiš. Preprosto moraš najti način, da se zaščitiš.«

Pexels

Poslanstvo

Je težko oditi od doma, topline? Veš, da se ne boš potopil v neki srhljiv film na Netflixu, pa vendar dan za dnem sedeš v avto in se odpelješ sem. »Našemu poklicu je na kožo pisan pregovor: kar te ne ubije, te utrdi. Seveda bi ob vsem, kar vidimo, človek lahko samo jokal. Ampak naše delo je, da poskrbimo za pokojne. Vsi smo ljudje, razlika med nami je samo v bitju srca.«

Je pa tako, nadaljuje, da pri tem poklicu ne moreš z gotovostjo reči, da ga boš opravljal do penzije. »Jaz si tega ne upam trditi. Nikoli namreč ne veš, kaj bo prišlo, kak primer te čaka in kako ga boš doživel. Lahko pride nekaj, kar te dokončno vrže s tira. A za zdaj lahko rečem, da sem se tukaj našel. Ne nazadnje ima vsak izmed nas svoje poslanstvo. Naše je to, da pokopavamo lastno raso. Da poskrbimo za soljudi, ko se njihova pot konča.« Sašo se nasloni na stol in globoko vdihne, njegove besede obvisijo v zraku: »Ne vem … mogoče pa s tem odplačujem dolg svojih prednikov.«

Hvaležen za družino

Služba mu kot duh sledi tudi domov in priznava, da mu te meje ni uspelo povsem zabrisati. »Ker vidim toliko groze, sem ob vsakdanjih stvareh težko sočuten. Žena in hčerki pogrešajo toplino, premalokrat jih objamem, jim povem, da jih imam rad. Mislim, da je to posledica tiste stene, ki sem si jo zgradil zaradi dela,« razmišlja Sašo, hvaležen, ker ima tako razumevajočo soprogo, ki ga podpira in mu stoji ob strani. »Ne bi pa rekel, da sem depresiven ali pa nekakšna živčna razvalina. Morda melanholičen? Ta služba me je spremenila, o tem ni dvoma.«

Uživajte življenje! 

Mu je poklic spremenil pogled na življenje in smrt? »Ja, zagotovo. Tukaj sem predvsem spoznal, kako zelo minljivi smo. Zato danes živim drugače, ker nikoli ne veš, kdaj pride tvoj čas. Največja vrednost v življenju so doživetja. Ne materialne stvari, teh ne boš odnesel s sabo. Na koncu smo vsi enaki – luknja je za vsakega enaka, ne glede na to, ali je imel milijone ali pa nič.«

Pexels

Plemenito delo

Sašo z menoj deli precej težkih podrobnosti, a ne morem reči, da o svojem delu govori z grenkobo. »To je po svoje plemenito delo. Delamo nekaj posebnega. In po eni strani sem ponosen, da smo tega sposobni, da zmoremo. Ker nekdo to mora početi.«

Ga pa skrbi prihodnost. »Velikokrat se vprašam, kako bo čez deset let, ko bo šest članov ekipe odšlo v pokoj. Na leto umre kar nekaj ljudi. Ta poklic ni priljubljen, ni zanimiv za širšo javnost. Ni lep, ni lahek. Ampak mora obstajati, tako kot številni drugi, ki so skriti v ozadju in brez katerih družba ne more delovati. Upam, da se bo tudi v prihodnjih desetletjih našel kader za to delo. Ker drugače res ne vem, kdo bo skrbel za umrle,« sklene Sašo, jaz pa ob koncu obiska vem, da bo pogovor ostal z menoj še dolgo po objavi. Ko odhajam, čutim do fantov spoštovanje, pomešano s slabo vestjo. Niti sanjalo se mi ni, kakšne zgodbe nosijo s seboj.

Dnevi minevajo, čas teče – a le, dokler ga ne zmanjka. Zato živite, zbirajte doživetja in se vsaj potrudite biti srečni. Dokler vam bije srce, je to še mogoče. Patetično? Ah, čisto mičkeno. Zdaj pa hitro tja, kjer se počutite najbolj žive. Pa povejte ljudem, da jih imate radi, dokler vas še lahko slišijo. Ker roko na srce, tam ob grobu pihamo zgolj v lastne rane.

Delo pogrebne službe

Pogrebno službo o smrti obvestijo iz bolnišnice, urgence ali centra za obveščanje, če gre za naravno smrt, jih pokličejo tudi svojci. Po pokojnika se odpravita dva člana ekipe. Položita ga v sanitarno vrečo in transportno krsto ter prepeljeta v hladilnico na pokopališču, kjer sledi preoblačenje. Če je odrejena upepelitev, pokojnika položijo v kremacijsko krsto, ki jo predhodno tapecirajo in označijo s podatki. Krsto nato prepeljejo v krematorij, kjer uredijo prijavo upepelitve. »Po prevzemu žare se določi datum pogreba. Klasičnih pokopov s krsto je danes malo, na leto jih pri nas opravimo približno deset do dvanajst,« razloži Macerl in nadaljuje, da pred pogrebom uredijo mrliško vežico ter grob. »Če žarna niša že obstaja, jo pripravimo za vstavitev žare, sicer jo je treba vkopati.« Po pogrebni slovesnosti grob zasujejo in nanj položijo cvetje, slednje po približno desetih dneh odstranijo. 

revija Jana