Jana

Suha krajina velja za eno manj razvitih v državi, število prebivalcev upada. Nekdaj uspešna rudarstvo in fužinarstvo sta že davno zamrla, danes se večina prebivalcev ukvarja s kmetijstvom – čeprav je čistih kmečkih gospodinjstev pravzaprav malo, preostala dohodek kombinirajo z nekmetijsko dejavnostjo. Imajo pa zato veliko zelene narave in kotičke, ki kličejo po raziskovanju. In smo šli pogledat – ampak tole je samo majhen del tega, kar pokrajina ponuja, v en sam dan ne moreš stlačiti vsega.

Rada imam gradove, fascinirajo me, in če mi rečete, da gremo pogledat grad, sem takoj zraven. Grad Žužemberk je en tak grad iz pravljice, poln legend in mračnih zgodb, z mogočnim obzidjem, tako poln stopnišč, stolpov in stolpičev, da kar pozabiš, da je tisto, kar danes gledamo, pravzaprav rekonstrukcija, propadajoči grad so namreč leta 1945 do konca porušile zavezniške bombe, ker je bila v njem domobranska postojanka. Od prvotnega gradu je ostala samo še vinska klet, ki je pod zemljo. Prenova, ki se je začela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se je strogo držala jugoslovanske krilatice »ide pa stane« in je vmes za dve desetletji zastala, ampak potem so se je spet lotili in zdaj grad spet stoji tam, kjer je stal od nekdaj, se pravi od leta 1000, če gre verjeti letnici, vklesani na vhodnem portalu v enega od stolpov.

Jana

Grad je zamenjal mnogo plemenitih lastnikov, to so ga dozidavali, prezidavali in po požaru leta 1591 na novo postavili. Takrat je bil že v rokah Auerspergov, Turjaških po naše. Veliko zgodb se ga drži, mnogo je krvavih – na primer tista o nezakonskem turjaškem sinu Gregorju, ki je leta 1559 zavzel grad, a se ga ni dolgo veselil, ker si ga je Gregorjev sorodnik kmalu zatem zavojeval nazaj, vsiljivce pa dal pometati čez obzidje. Potem so pa njihova trupla v gozd odnesli, ker zveri morajo tudi jesti. Gregor in njegovi še groba nimajo … Nenavaden grad je to, v več pogledih, dokaj redko je že to, da ne stoji na hribu. Pa to, da je sicer imel obrambni jarek, le da v njem ni bilo vode, temveč medvedi. Živi in zelo divji. No, ena medvedka naj bi bila udomačena, ampak tako zelo pa spet ne, saj je leta 1575, manj kot dvajset let po Gregorju, tragedija na gradu Žužemberk spet udarila – medvedka je na dvorišču raztrgala visoko nosečo grofico Ano von Eck.

Jana

Nesrečni grofici v spomin so zasadili lipo, posekali so jo tik pred iztekom tisočletja. Dočakala je 424 let. Kljub mnogim krvavim in nesrečnim zgodbam pa ni nobenih podatkov, da bi na gradu strašilo, so mi rekli. Bi človek pričakoval, da bodo dali meščani vsaj medveda v svoj grb, ampak ne, v žužemberškem grbu je ris.

V gradu so bile tudi zloglasne ječe, pa pozneje različni uradi in okrajno sodišče. Nato se je začel dolg propad, ki so ga dokončala zavezniška letala leta 1945. Ampak počasi, po-čaaaa-si se je grad dvignil iz ruševin. Tole je dobra novica, obnovljeni grad danes spet živi, poleti je v njem veliko prireditev, tudi znameniti srednjeveški dnevi. Grad je vedno odprt in prosto dostopen, če pa želite vodstvo, se je treba vnaprej napovedati.

Jana

Z gradu je lep pogled na reko Krko. Nekoč je slovela po krških rakih, ki so jih vozili celo na cesarski dvor na Dunaj, potem je pa rake konec 19. stoletja pomorila kuga in noben poskus, da bi jih znova naselili v reko, se ni obnesel. Še vedno pa je tam veliko rib, čeprav ne več toliko kot nekdaj, ko so jih menda kar s koši zajemali. Spodaj ob reki so še vidna korita, ki so jih pri svojem delu uporabljali strojarji usnja. Izdelovali so podplate in irhovino za hlače, predpasnike, vinske mehove in vreče za žito, njihov ceh je imel v cerkvi celo svoj oltar.

Jana

Podjetni so bili pa Žužemberčani od nekdaj. Imeli so papirnico, ki je bila pozneje predelana v usnjarno, pa svojo smodnišnico, dokler je ni izpodrinila tista v Kamniku, veliko mlinov, med obema vojnama je cvetela svečarska in lectarska obrt – njihova lectova srca še vedno prodajajo po vsej deželi – ampak najprej in predvsem so sloveli po železarni. Železo se je prebilo celo v ime mesta, tako ugiba ena od teorij o nastanku imena – na bližnjem griču (sprva poimenovanem Eisenberg, pozneje Zafara) so kopali železovo rudo, pa sta grad in kraj dobila ime Seisenberg, kar so ljudje podomačili v Žužemberk. Železarstvo v kraju je v 19. stoletju propadlo, na nekdanjo slavo Auerspergove železarne pa spominja litoželezni vodnjak, ki so ga konec 19. stoletja izdelali prav tam. Cevi, iz katerih priteče voda, se končujejo z zmajevimi glavami. Nekateri pravijo, da so to kačje glave, ampak jaz navijam za zmaje.

Jana

Za angleški Greenwich ste gotovo že slišali, kaj pa za slovenskega? Pač, imamo ga, »slovenski Greenwich« je čudovita razgledna točka nad Vrhtrebnjim, tam, kjer čez Slovenijo poteka 15. poldnevnik, navidezni polkrog, ki povezuje Zemljina tečaja. Zemljepisno dolžino natanko 15⁰ 00' 00'' obeležuje debela črta na tleh, lahko se postavite z vsako nogo na eno stran. Zraven sta pa še sončna ura in znotraj okroglega zidca kamnita miza z bronastim reliefom Slovenije, ki prikazuje, kje 15. poldnevnik poteka po našem ozemlju. Dodaten bonus je pa seveda to, da je vse skupaj postavljeno visoko na griču in na sončen dan nudi prelepe razglede, ne le na vas Vrhtrebnje, ki stoji spodaj, pogled nese še daleč naprej, preko zelenih gričev, ki se dotikajo neba.

Jana

Naselje Dobrnič ima malo prebivalcev, te dni le dobrih sto, a veliko zgodovine. Območje je bilo poseljeno že v železni dobi, o tem pričajo gomile, ki so jih začeli raziskovati že v drugi polovici 19. stoletja. Že od leta 1296 je Dobrnič pražupnija. Nekdaj naj bi se imenoval Sveti Jurij pod Smreko, poročajo, ime Dobrnič naj bi dobil po ustanovitelju Doberniku, sveti Jurij je pa še vedno njegov zavetnik. Veliko pobožnih mož se je rodilo v teh krajih, na primer Friderik Baraga, misijonar, škof, popotnik in kandidat za svetnika, je bil rojen blizu Dobrniča, po njem je imenovana tudi osemnajst kilometrov dolga krožna pohodna pot. Mnogo let za njim se je rodil nadškof Alojzij Šuštar in bil tako kot Baraga krščen pri Dobrničevem starem krstnem kamnu. Med drugo svetovno vojno je bil leta 1943 v Dobrniču tridnevni ustanovni kongres Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ), ki se ga vsako leto spomnijo s proslavo, ki privabi v kraj številne pohodnike. Letošnja bo 12. oktobra. Kot povsod so se ljudje v Dobrniču med vojno delili na dva tabora, a so zadeve okrog sprave po vojni odlično rešili. Vaško pokopališče, čeprav majčkeno, ima dovolj prostora za dva spomenika, vsakega na enem koncu, za »vaše« in za »naše«, kamorkoli se pač prištevate, in sobivajo v odličnem sožitju. Za novejše spore so pa tudi našli odlično rešitev,  vsako leto jih zgladijo na kmečkih igrah, kjer se med seboj pomerijo ekipe iz vseh vasi v krajevni skupnosti.

Jana

Vera Klopčič, pravnica, strokovnjakinja za varstvo človekovih pravic in narodnih manjšin, predsednica Društva Dobrnič in velika ljubiteljica Suhe krajine.