Šimen Zupančič

Odkar vem zase, sem si navzkriž s stopnicami in klanci, posebej strmimi in dolgimi, ampak potem Peter pove tole: »Ta jama je pravzaprav časovna kapsula, v njej dobiš občutek, kako kratko je naše življenje. Stojiš na plasti, ki je 80.000 let v preteklosti, in gledaš štiri metre visok presek. Vse to se je nabralo v teh 80.000 letih in ne moreš verjeti, da je od tam, kjer stojiš, kamnito dno jame še približno 40 metrov nižje.«

Seveda sem šla. Osemdeset tisoč let v preteklost.

Šimen Zupančič

»Domačini smo s to jamo povezani od mladih nog. Jaz sem imel kakšnih dvanajst let, ko sem bil prvič v njej. Ta jama ni na novo odkrita, Šebreljci jo že od nekdaj poznamo. Leta 1978, ko so se začele raziskave, pa je dobila drugačen pomen. Mi smo že prej tam doli stikali, večinoma smo iskali naboje iz prve svetovne vojne, pa tudi medvedje zobe smo nosili ven, čeprav nismo vedeli, kaj nabiramo. Za Šebreljce je jama pravzaprav del vasi. V mojem otroštvu je bilo tako, da smo se večinoma pazili med sabo, starši so delali na njivah. To je bilo tako rekoč naše igrišče,« pripoveduje Peter Črnilogar.

Petinštirideset metrov dolgo jamo je izdolbla reka, ki se danes imenuje Idrijca in zdaj teče več sto metrov niže. V jami so našle zavetje številne živali, največ je bilo jamskih medvedov, ki so prispevali kar 99 odstotkov najdenih ostankov (več kot 2000 osebkov), občasno pa so v jami gostovali še volkovi, rjavi medvedi, jamski levi, leopardi, risi in polarne lisice. Zavetje so tam včasih poiskali tudi neandertalci – a nikoli hkrati z medvedom –, ki se v jami nikoli niso stalno naselili. Za živalmi so ostale kosti in v prsti nekaj fosilnih medvedjih dlak, za ljudmi pa njihovo kamnito orodje – več kot sto kosov so našli v jami – koščene konice in ostanki kurišč.

Šimen Zupančič

Arheologi so izkopavali med letoma 1978 in 1999. Najstarejša izkopana plast je stara 116.000 let, a so prenehali izkopavati, še preden so dosegli dno. Leta 1995 so našli piščal iz kosti jamskega medveda, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu. Izdelal jo je lahko samo neandertalec. Vendar se okrog piščali še vedno vrtinči divje razpravljanje, ali gre res za piščal ali pa so luknje v kosti nastale zaradi naključnega živalskega ugriza. »Jaz sem med tistimi, ki menijo, da je piščal. Iz njene rekonstrukcije se da spraviti dve oktavi in pol. Boštjan Gombač je rekel, da se da nanjo igrati vsa klasična glasba. Na originalu se pozna, da je bila brušena tam, kjer se piha,« pravi Črnilogar, ki je bil samo letos v jami že od štirideset- do petdesetkrat.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana