Jaka Koren

Nedaleč od naselja pogosto vidijo medvedje stopinje in iztrebke, ponoči slišijo tuljenje volkov in divjih mačk, na vrtove jim silijo jeleni. A dve družini, ki za zdaj stalno bivata na tem idiličnem koščku neokrnjene narave s kristalno čistim potočkom s tolmunčki za kopanje, in tisti, ki v vasici živijo občasno, z njimi odlično sobivajo. Neodvisni so od zunanjega sveta. Proizvajajo svojo električno energijo, imajo svoj vir vode in si pridelujejo svojo hrano. Ljudje, navajeni hitrega in stresnega življenja v mestu, prihajajo na zdravilne odklope, predvsem poleti in ob koncu tedna pa v vasi prirejajo delavnice in večere ob ognju. Martyna, žena enega od ustanoviteljev vasi, Marka Kovača, pravi, da se počuti blagoslovljeno s tako lepim življenjem.

Jaka Koren

Da se peljeva res stran od civilizacije, sva se s fotografom prepričala, ker sva kmalu po tistem, ko sva z glavne ceste zavila na gozdno pot proti vasi, izgubila telefonski signal. Z eno črtico naju je spet pozdravil, ko sva prispela v vas, ki je na ponedeljkovo jutro v delu, namenjenem obiskovalcem, še vedno utripala v zadnjih zdihljajih prireditve ob koncu tedna Zbor starodavne povezanosti (ang. Ancient connection gathering), ko so se mladi in mladi po srcu z različnih koncev sveta spominjali bolj naravnega življenja naših prednikov. Cilj takih srečanj, nam je povedala ustanoviteljica Nicole, je povezovanje in ustvarjanje s podobno mislečimi za skupno rast in vračanje k naravi. Veliko je bilo igranja, plesa, zabave, meditacije, pogovorov, a osnovno pravilo takih druženj je, da so brez alkohola, so nam mladi še povedali, ko smo se poslovili in se z Markom Kovačem, enim prvih prebivalcev vasi in soustanoviteljem, odpravili v drugi del vasi, namenjen bivanju.

Jaka Koren

Navdahnjeni z Anastazijo

Marko pravi, da si je že od nekdaj želel življenje, ko ne bo komaj čakal na dopust, ampak bo vsak dan radosten. Pred skoraj dvajsetimi leti se je navdušil nad idejo rodovnih posestev. Za tako življenje so številne Slovence navdihnile knjige iz zbirke Zveneče cedre Rusije, med ljudmi bolj znane kot knjige o Anastaziji. Podobno misleče je spodbujal, da bi skupaj ustanovili ekovas, ki bi temeljila na podobnih načelih. Tone Pugelj, prav tako eden od soustanoviteljev vasi, ki se že več kot petnajst let ukvarja s sonaravno gradnjo v okviru svojega podjetja Gnezdo, je predlagal, da bi poskusili zemljišče poiskati na Kočevskem, kjer je po izseljevanju kočevarskih Nemcev ostalo veliko praznih vasi.

Jaka Koren

»Napisali smo projekt, kaj bi delali, kako si vas predstavljamo, pa da bi jo seveda obnovili, in župan Vladimir Prebilič nas je usmeril v Mokri Potok.« To je bila nekoč stara kočevarska vasica, katere zgodovina sega vse do leta 1498. Takrat je štela 17 hiš, sredi vasi pa je stala cerkev. Leta 1941 so se prvi vaščani začeli izseljevati in ostale so le štiri kmetije. Okrog leta 1965 so zadnji vaščani zapustili vas, zatem so jo zminirali do tal, ko so oblikovali zaprto območje Kočevske Reke.

Jaka Koren

Prostora še za štiri družine

»Leta 2013 nas je pet parov ustanovilo zadrugo Mokri Potok in od občine odkupilo zemljišče. Nekaj let je trajalo, da smo dobili vsa potrebna dovoljenja, leta 2019 pa smo začeli graditi. Na območju ni bilo nobene infrastrukture, pričakala nas je prekrasna jasa s starimi sadnimi drevesi. Ponudili so nam sicer še eno vas, ampak ta nam je bila bolj všeč zaradi potočka, ki teče ob vasi. Je pa res, da je tukaj bolj mraz, zaradi jelenov pa moramo vrtove zagraditi, da nam kaj zraste, ampak se da,« se smeji Marko. Vse so morali zgraditi iz nič, motorna žaga je bila dolgo eno najnujnejših orodij v njihovih avtih. Najprej so zgradili majhne hiše, postavili jurto in pomožne stavbe, kjer so bivali, ko so gradili hiše.

Jaka Koren

»To, da smo se organizirali v zadrugi, pomeni, da smo bili vsi člani enakovredni. Za zdaj smo v zadrugi štirje, štiri družine, ki smo vložile svoj delež in smo lastniki zemljišč. Naša temeljna načela so ekološko kmetovanje brez kemikalij, naravna gradnja in kultura odnosov. Pozneje smo ustanovili še vaški svet, v katerega so vključeni vsi, ki tukaj živijo, tudi začasno. Enkrat na teden imamo skupno kosilo, čeprav smo med počitnicami kar vsak dan jedli skupaj s prostovoljci, ki nam pridejo pomagat pri različnih opravilih. Vas je ločena na javni del za obiskovalce na drugi strani potoka in na del, kjer živimo mi, kjer je prostora za sedem posestev s samozadostnim vrtom.«

Jaka Koren

Dve družini s skupaj štirimi otroki živita v vasi stalno, Tone Pugelj pa z ženo Heleno prihaja predvsem konec tedna. Njegova hiša še ni povsem dokončana, zato imata vse potrebno za bivanje v jurti zraven nje. Prostora imajo v vasi torej še za štiri hiše. Na krajše oddihe od civilizacije v vas prihajajo prijatelji in predvsem poleti prostovoljci. »Od junija dalje smo vsak teden dobivali pet do deset elektronskih sporočil ljudi od vsepovsod, ki bi radi prišli k nam, vzamemo pa največ od štiri do pet prostovoljcev. Do zdaj so jedli z nami, zdaj pa smo v delu za obiskovalce postavili zunanjo kuhinjo, kjer si bodo lahko tudi sami kaj pripravili. V prihodnosti načrtujemo še en skupni vrt in zemljanko na drugi strani vasi, da bo vsa vas imela skupno klet za shranjevanje pridelkov,« razlaga Marko, ko nam razkazuje vas.

Jaka Koren

Izključno naravna gradnja

Hiše so zgrajene iz izključno naravnega gradiva. Gradnja je lesena skeletna – les je pretežno smrekov in macesnov, stene so podeskane in ometane na zunanji strani z apneno fasado brez cementa, na notranji z ilovnatim ometom, izolirane pa so s konopljo. Električno energijo pridobivajo iz sončnih celic, za kuhanje, gospodinjska opravila in umivanje uporabljajo prefiltrirano deževnico, za pitje pa si vodo pretežno natakajo iz bližnjih izvirov. Marku se je življenje po ločitvi od prve žene leta 2019 povsem spremenilo. Gradbeni inženir po poklicu je pustil službo v Ljubljani in se s Kureščka preselil v manjšo zasilno hiško v Mokrem Potoku, odprl svoj s. p. za izdelavo strokovnih študij s področja okolja in istočasno začel študirati hipnoterapijo, obenem pa je začel gradil večjo družinsko hišo.

Na delavnici plesa petih ritmov je spoznal, Poljakinjo, zdravnico Martino, ki je postala njegova žena. Od nekdaj je sanjala o takem življenju. Pred dvema letoma pa se jima je pridružil še sinko Miłosz. »Za zdaj največ časa porabim za vzpostavitev vaškega življenja, da bi prišli novi prebivalci, za organizacijo in pripravo prireditev (imajo razne delavnice, šamanske obrede, dneve odprtih vrat, delavnice o naravni gradnji, ženske kroge, glasbene večere, oktobra načrtujejo delavnico o prepričanjih), pri čemer mu pomaga Martyna, ki se ukvarja še z organizacijo prostovoljcev in urejanjem vrta. Čeprav je v Poljski doštudirala medicino, eno leto je bila na izmenjavi v Sloveniji in takrat je spoznala Marka, je od nekdaj vedela, da ne bo delala v sistemu, zato zadnja leta študira še tradicionalno kitajsko medicino in se enkrat mesečno vrača na predavanja v Poljski.

Jaka Koren

Dela nikoli ne zmanjka

Živeči v vasi se med seboj dobro razumejo. »Veliko takih vasi propade, ker se ljudje skregajo. Tudi pri nas kdaj nismo vsi enakega menja, ampak je pomemben skupen koncept, pa to, da ima v vasi vsak svoj osebni prostor, da se stvari malo ohladijo, da malo premislimo, potem pa slej ko prej najdemo rešitev.« Marko zelo rad ustvarja in uživa pri delu z rokami. Že na Kureščku je obnovil hišo, zato mu je bila ta v Mokrem Potoku spet velik izziv. Ni ga strah delati napak, iz njih se je sproti učil. Veliko so preskušali, popravljali, kakšno stvar je bilo treba narediti na novo. Delo v taki hiši se nikoli ne konča, a njegova družina v njej uživa. Ko so jo končali, so se lotili urejanja permakulturnega vrta.

»Ob našem prihodu je bila tu sama ilovica, zdaj pa je naš vrt vsako leto večji in boljši. Po gradbeni fazi smo torej začeli postajati prehransko samozadostni. Hkrati z vrtom smo na posestvu naredili kurnik, naselili kokoši, pred kratkim so prišle še koze. Že na Kureščku sem imel kozo, pa sem se naučil delati sir, skuto in jogurte. Načrtujemo zgraditi skupen vaški hlev, kjer bi lahko vsi skrbeli za živali, če bi kakšna družina za nekaj časa kam odpotovala.« Ker so z življenjem v vasi tako zadovoljni, sicer redko kam odpotujejo. Malo več kot uro imajo do Krka, zato kdaj gredo na celodnevni izlet s kopanjem, radi gredo tudi na Kočevsko jezero. Več časa za daljša potovanja pa je pozimi, ko narava spi. Lani so se podali v Nepal.

Jaka Koren

Nazaj k sebi

Za zdaj so v vasi štirje otroci, ob počitnicah in občasno konec tedna prideta tudi Markovi starejši hčeri, tako da je dokaj živahno. Sicer pa njihovo življenje poteka precej umirjeno. Marko vsak dan meditira, bere knjige, všeč so mu bobnanje, petje pesmi ob ognju, v indijanskem šotoru. Čeprav je Martyna tudi v Poljski živela blizu gozda, je narava tukaj, pravi, povsem drugačna, bolj divja. Zanjo je meditacija delo na vrtu, prisotnost v naravi.

»Tukaj sem začutila, kako smo ljudje povezani z njo in kako nas lahko podpira, še posebej če sledimo njenim ritmom. Ker imamo svojo vodo in elektriko, sem tudi prvič začutila, kako je, če si od nje odvisen. Življenje prilagajamo letnim časom, ob krajših dnevih smo tudi mi manj dejavni in gremo prej spat, opazimo, kako se vse spreminja. Ko sem še živela in delala v mestu, pa je bilo ves čas enako. Življenje tukaj me je pripeljalo nazaj k sebi,« iskrivo pripoveduje Martyna.

V tistem trenutku se iz sanj z laježem prebudi kuža Nero, ki je v času našega pogovora – vmes smo se namreč pred nevihto umaknili v njihovo hišo – mirno drnjohal na kavču, iz spalnih prostorov pa se je oglasil mali Miłosz, ki se je prav tako prebudil iz dopoldanskega počitka. Blizu Mokrega Potoka so bili tudi že Martynini starši iz Poljske in bil je že čas za slovo od Mokrega Potoka, kamor se bomo gotovo še vrnili.