revija Jana

V času, ko sta redna zaposlitev in lastno stanovanje za mnoge mlade čedalje težje dosegljiva, nekateri hrepenijo po obdobju, ki ga sami nikoli niso doživeli, so pa o njem veliko slišali: obdobju Jugoslavije. Država, ki je razpadla pred več kot tremi desetletji, za generacije, rojene pozneje, ni osebni spomin, temveč zgodba, pogosto prepletena z občutkom varnosti, socialne stabilnosti in skupnosti, o katerih pripovedujejo starši in stari starši. Nastopi jugobendov so pri nas razprodani, mladi derejo na prireditve in počitnice v nekdanje republike, kjer se komaj sporazumevajo, cirilice niti ne znajo razvozlati. Kaj se dogaja?

Slovenija

Prvi maj med nostalgijo in razčlovečenim kapitalizmom

Rodila sem se dve leti po osamosvojitvi Slovenije in se nikdar nisem naučila srbohrvaščine, ki jo večinoma razumem, precej težko pa spravim skupaj nekaj povedi. Z bivšimi jugoslovanskimi republikami me ne povezuje praktično nič, tam nimam ne sorodnikov ne prijateljev, sem pa kot vsak povprečen slovenski otrok več dopustov preživela na Hrvaškem. O Jugoslaviji sem se sicer učila v srednji šoli, pa še to čisto na koncu in precej na hitro. Spoznala sem jo torej s pripovedovanjem svojih staršev, ki so mi jo predstavili predvsem prek glasbe, in starih staršev, ki so hvalili takratno življenje v primerjavi s sedanjim. Pogosto si predstavljam, kako je bilo živeti v državi, ki je bila veliko večja, kompleksnejša in bolj raznolika od Slovenije, izkušenj pa seveda nimam. Tudi tega ne vem, kako so ljudje živeli brez interneta in pametnih telefonov.

revija Jana

Še pomnite mladinske delovne akcije?

Nedavno sem se o jugonostalgiji pogovarjala s prijateljico, ki je tako kot jaz rojena v zgodnjih devetdesetih. V nasprotju z mano ima sorodnike v drugih bivših republikah, pa tudi globoko se zanima za film, literaturo in glasbo iz zadnjih nekaj desetletij pred razpadom skupne države. Minevanje časa in oddaljevanje od tistega obdobja občuti tako: »Vsakič, ko umre kakšen veliki glasbenik ali igralec iz časov Jugoslavije, me je strah. Nočem si predstavljati sveta, v katerem ne igra več noben bend, ki je bil ustanovljen v Jugoslaviji, v katerem ni več nikogar, ki se zares spomni, kako je bilo v njej živeti.«

Omeni tudi, da je v obdobju bivše države prevladovala skupnost, danes pa nam vlada individualizem. Težko si je predstavljati, da bi danes kdo prostovoljno pomagal graditi ceste, železnice in javne stavbe, kot je to mladina počela na mladinskih delovnih akcijah v Jugoslaviji. Te so bile sicer organizirane zlasti po drugi svetovni vojni, a so jih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ponovno obudili – ker da so spodbujale socializacijo ter občutek skupnosti in pripadnosti.

 Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 24. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana