Shutterstock

Film razkriva temne plati potrošništva in šokantno statistiko. Zgodbe, opozorila in pozive, da je zadnji čas, da nekaj storimo, smo že večkrat slišali, a dokler se ne bo zgodilo nekaj prelomnega, nas v nebo vpijoča dejstva ne bodo predramila. Če ne bo vsakdo pri sebi razmislil, kako vsaj malo izstopiti z vlaka potrošniške mrzlice in pomagati planetu, ki se duši pod odpadki, nas ne čaka nič dobrega.

»Če bi imel čarobno palčko, bi poskrbel, da bi vsa podjetja, ki proizvajajo izdelke široke potrošnje, najsi bodo avtomobili, modna industrija, elektronske naprave, hrana, morala imeti tudi strategijo ravnanja s svojimi odpadki,« je dejal eden od vodilnih delavcev v eni od korporacij, ki nam v filmu razkrivajo ozadja – od najrazličnejših psiholoških trikov do premišljenih taktik, ki jih podjetja uporabljajo, da bi nas spodbujala k nenehnemu trošenju.

»To je dobro zamišljena kompleksna znanost,« med drugim pove nekdanja oblikovalka uporabniške izkušnje pri Amazonu. Analizirajo psihološke profile potrošnikov, nakupovalne strani so prilagojene spodbujanju nepremišljenega nakupovanja celo z obliko in barvami.

Ker ima večina od nas dovolj oblačil, pravzaprav mnogo več, kot jih potrebujemo, iščemo prepričljiv razlog, da bomo kupili nekaj novega. Tako je treba ustvariti »objekt poželenja« in ga podkrepiti z dobro zgodbo. To gre še posebej dobro od rok modni industriji.

Shutterstock

»Nekoč sta bili samo dve sezoni, zaradi pojava hitre mode pa je večina modnih znamk prisiljena vsak mesec dati na trg nekaj novega,« je povedal eden od sogovornikov in razkril šokantno številko, da modna industrija na leto proizvede sto milijard kosov oblačil. Drugi podatki pravijo, da je na svetu dovolj oblačil, da bi lahko oblekli naslednjih sedem generacij, ne da bi izdelali en sam nov kos.

»Nikoli nismo razmišljali, kam bodo šle vse te stvari, potem ko bodo odslužile svojemu namenu,« so si edini sogovorniki.

»Odvržena oblačila so v zadnjih desetih letih postala velikanski problem,« pove modna oblikovalka Chloe Asaam iz Gane. »Mnogo doniranih oblačil izvozijo v revnejše države, kot je Gana. Oblačil je toliko, da jih ne moremo porabiti. Ljudje jih odvržejo, odplavi pa jih na naše plaže, ki so obložene z gorami tekstila. V Gani je okoli 30 milijonov prebivalcev, k nam pa tedensko pride 15 milijonov kosov oblačil.« Neskončni krog čezmerne proizvodnje in potrošnje tako vodi k ekološki katastrofi.

Shutterstock

Če jih ne vidimo, ne pomeni, da jih ni

Ko nekaj odvržemo, se odpadek ne izbriše s površja zemlje, ampak nekje ostane in se kopiči. Ena od taktik korporacij je načrtovana zastarelost izdelkov, ki jih ali ne moremo popraviti ali pa s svojim starim izdelkom ne moremo konkurirati razvoju. Vsako uro proizvedemo okoli 70.000 telefonov. Elektronskih odpadkov – telefonov, prenosnikov, televizorjev – je letno okoli 50 milijonov ton. Vsebujejo strupene snovi, kot je živo srebro, in če jih ustrezno ne recikliramo, pomenijo resno nevarnost za zdravje.

Jim Puckett, ki se je šaljivo poimenoval James Bond odpada, med drugim raziskuje, kaj se zgodi s stvarmi, predvsem z elektroniko, ko jih odvržemo. »V monitor damo sledilnik, ga odpeljemo na recikliranje in ugotavljamo, kaj se z njim dogaja. Prikazani monitor je bil oddan v Nemčiji, končal pa je na Tajskem, tam so delavci naprave ročno razbijali in s tem sproščali v okolje zelo strupene snovi.« Ti odpadki gredo torej pogosto v slabše razvito državo in ogrožajo zdravje tamkajšnjih prebivalcev.

Dovolj je!

Ustvarjalci filma nam pokažejo tudi presunljive simulacije gor odpadkov, ki prekrivajo največja svetovna mesta, in s tem pritiskajo na vest ne samo korporacij, ki spodbujajo čezmerno potrošnjo, temveč tudi nas, da razmislimo o svojih navadah.

»Danes se lahko odločimo, da tako ne bomo več živeli, in jo uberemo v drugo smer,« nas spodbujajo sogovorniki. Ne zamenjajte takoj elektronskih naprav in aparatov, poiščite popravilo zanje, vedno več je podjetij, ki se ukvarjajo s tem. Recite ne hitri modi in predmetom za enkratno uporabo! Če kupujete po spletu, pustite predmete nekaj dni v košarici in potem preverite, ali si jih resnično želite ali pa je bil le trenutni vzgib. Kupujte manj, a tisto, kar kupite, naj bo kakovostno, z daljšim rokom trajanja. Predvsem pa apelirajte na ljudi, ki imajo moč, da naredijo spremembe!

Shutterstock

Pretresljiva statistika:

Vsako uro izdelamo 2,5 milijona parov čevljev, okoli 70.000 mobitelov, vsako minuto 190.000 oblačil in vsako sekundo 12 ton plastike. Vsak dan zavržemo okoli 13 milijonov telefonov, ki jih povprečno menjamo vsake dve, tri leta. Zakaj že?

Saša Einsiedler: Ne bom kupovala hitre mode!

»V preteklosti sem tudi sama kupovala mnogo več, predvsem oblačil, kot sem sploh potrebovala, in ujela sem se, da z nakupi, s tem da imam vedno nekaj novega, pravzaprav kompenziram svoje notranje nezadovoljstvo. Vsakdo, ki se najde v mojih besedah, zelo dobro ve, da nič, kar prihaja od zunaj, ne more prinesti zadovoljstva znotraj. Zato sem se že pred leti odločila, da ne bom kupovala hitre mode. Tisto, kar kupim, kupim kakovostno, najraje nekaj, kar je narejeno v Sloveniji in da nosim zelo dolgo. Seveda se tega ne držim vedno stoodstotno, se pa želim. V moji garderobni omari je cel kup oblačil, ki so stara deset let in več, pa so še vedno lepa, ohranjena in na srečo so mi tudi prav. Ko sem poslušala, koliko vode potrebujejo za proizvodnjo enih kavbojk, me res mine, da bi si kupila še drugi ali tretji par. Prav tako podpiram idejo, da bi se jedlo bistveno manj mesa kot zdaj. Ne samo zaradi etičnega vidika, ampak ker za proizvodnjo tolikšnih količin mesa porabimo veliko več virov, kot bi jih za predelavo rastlinske prehrane. Zato sem zadnjih nekaj let pretežno rastlinojeda, kar mi zelo ustreza. Imam tudi zelo dobro taktiko: kadar si nekaj zaželim kupiti, dam izdelek v košarico in ga nekaj dni pustim v njej. Zgodi se dvoje, ali mi ponudijo zelo dober popust ali pa ugotovim, da tega več ne želim, in se počutim zelo dobro. Prešine me misel, poglej, koliko sem prihranila!«

Shutterstock

Koliko časa potrebujejo odpadki, da se razgradijo (vir: ekodezela.si):

• olupek sadja: 2–5 tednov

• cigaretni ogorek: 1–5 let

• tetrapak: 5 let

• plastična vrečka: 10–20 let

• ribiška mreža: 30–40 let

• najlon: 30–40 let

• konzerva: 50 let

• lonček iz stiropora: 50 let

• usnje: 50 let

• pločevinka: 80–100 let

• baterijski vložki: 100 let

• plastenka: 450 let

• otroške plenice: 500 let

• laks: 600 let

• plastične kartice: 1000 let

Shutterstock

Med počitnicami čistijo plažo

Družina Petra Polesa že nekaj let svoj dopust na Korčuli izkoristi tudi za to, da naredi nekaj dobrega za planet. Na pobudo Petrove življenjske sopotnice Nike Veger, ki prisega na trajnost, vsako leto čistijo zapuščeno obalo otočka – pobirajo smeti in odstranjujejo plastiko iz narave, pri čemer sodelujeta tudi njuni hčerki. Plaža je polna ribiških mrež, vrečk, plastenk, čevljev in drugih odpadkov, pravijo.

Ljudem polagajo na srce, da če želijo nekaj dobrega narediti za planet, naj kupujejo manj in so pazljivi, da v smeti vržejo le tisto, česar res ne more več nihče uporabiti! Vsako leto v svet pošljejo tudi sporočilo. Letos so 150 naplavljenih čevljev razporedili v podobo očesa.

»Kot opozorilo na onesnaženost morja, čezmerno potrošnjo in okoljski odtis, ki ga vsi puščamo za seboj. Predvsem pa nas oko vabi, naj ne zapiramo oči pred grozotami današnjega sveta,« je Nika napisala na svojem družbenem omrežju.