Shutterstock

Naš planet je omejen, sistem pa nas nenehno prepričuje, kako nujno potrebna je nenehna gospodarska rast, ki zahteva vedno več: izkoriščanje naravnih virov, energije, ljudi in planeta. Zrak je čedalje bolj onesnažen, zemlja čedalje manj rodovitna, izginjajo živalske in rastlinske vrste, ljudje so čedalje bolj bolni. Smo zadnja generacija, ki bi lahko še kaj storili, da se ne bi zgodile dramatične in nepopravljive posledice za okolje in človeško družbo, opozarja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj v spremni besedi h knjigi Manj je več antropologa Jasona Hickla. Avtor vidi možnost v odrasti, modelu, ki spodbuja zmanjševanje čezmerne porabe virov in energije v dobrobit nas vseh.

Vsi smo talci nenehne rasti

Hickel pravi, da je knjigo napisal kot poročilo o upanju. O tem, kako lahko preidemo od gospodarstva, ki mora nenehno rasti in neusmiljeno izkorišča naravne vire, do takega, ki bi z živim svetom sobivalo in sodelovalo. Kot vzrok naših težav in tega, da smo se znašli v vrtincu več kriz, izpostavlja kapitalizem.

»Rast je tako globoko zakoreninjena v naša gospodarstva in politike, da sistem brez nje ne bi preživel. Če se rast ustavi, gredo podjetja v stečaj, ljudje ostanejo brez služb, revščina se poveča in države so nenadoma politično ranljive. V kapitalizmu rast ni zgolj možnost človeške družbene organizacije, temveč imperativ, katerega talci smo vsi. Če gospodarstvo ne raste, se vse sesuje,« pravi.

V kapitalističnem pogledu na rast ni videti neke ciljne točke, ko bi ekonomisti in politiki lahko rekli, da je denarja in stvari dovolj. A predstava o nenehni rasti ne upošteva omejitev našega planeta. Starodavna ljudstva so verjela, da jim je dovoljeno jemati od zemlje le toliko, kolikor potrebujejo, čezmerno ali preveč nasilno jemanje bi priklicalo nesrečo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana