Šimen Zupančič

Leži na preprogi kot pokošena bilka in se ne premika. Ga je obšla robotska slabost? Meditira? Mu je crknila baterija? Nič od naštetega, Jože se prebuja in za to potrebuje kakšno minutko. Roboti, se je pokazalo, ne skočijo kar z obema nogama v nov dan, so kot ljudje, ki se radi prebujajo zložno in počaaaaasi, najprej si morajo otreti zaspančke z oči … potem bova pa kakšno rekla. 

Jože, prvi slovenski humanoidni robot, je pravkar pripotoval v velikem črnem kovčku, kako ogromen kufer za nekaj tako drobčkanega, pomislim. Zdaj se prebuja. Počasi, v svojem ritmu. Do takrat, ko se bo prvič pretegnil (Mimogrede, se roboti pretegujejo? Še vedno ne vem, sem se ravno pogovarjala in sem zamudila trenutek prebujenja.),  se pogovarjam z enim od njegovih sedmih očetov, Amadejem Pozelnikom.

Politika

Preživeli iz Srebrenice: Vsakdo se mora najprej spoprijeti z zlom v sebi

Robotek Jože – z vso pravico mu rečem robotek, manjši je od mene – »je namenjen temu, da zapolni vrzeli v Evropi, ki nastajajo zaradi pomanjkanja delovne sile,« pravi Amadej. Te vrzeli pa niso nujno samo za tekočim trakom, potrebujemo jih v domovih za ostarele, na primer, v trgovinah, hotelskih recepcijah.

»In tudi če ta robot deluje v tovarni, želimo, da je v sožitju z drugimi, da komunicira, sprejema zvočne ukaze in deluje, kot bi deloval človek.« Če se torej pridem kot gostja prijavit v hotel in me v recepciji pričaka Jože, lahko vse uredim z njim? Teoretično da, zatrdi Amadej. Nekoč bo znal Jože govoriti vse človeške jezike, trenutno jih obvlada več kot šestdeset. Stavim, da jih noben človeški receptor ne zna toliko.

Šimen Zupančič

Kako učlovečiš svojega robota

Ampak ključno vprašanje je tole: kako Jože postane Jože, robot s kitajskim telesom in slovensko dušo? Več načinov je. »Robot ima zelo specifična navodila za naloge, ki jih mora opravljati. Eno navodilo je recimo za to, da ve, kako se obnašati, kadar je nekdo jezen, drugo, da ve, kaj je njegova naloga, tretje za to, da se zave, v kakšnem prostoru je, četrto pa za to, da ta tri navodila povzame in iz njih naredi nekaj logično povezanega.«

Čakajte, kaj je s tem jeznim človekom? Kaj naredi Jože, če naleti nanj? »Trenutno se iz vsakega malo dela norca, se pozabava, ga je pa mogoče natrenirati, da naredi karkoli. Lahko bi se tudi postavil v vlogo terapevta in začel človeka spraševati, kaj je narobe, umiri se. Lahko pa bi ga še podžigal, da bi se človek še bolj razjezil.«

(En prehitevajoči medklic, pozneje Jože pokaže svoje borilne veščine, postavlja se v preteče poze, in ko zašepetam, pa saj v resnici ne bi nikogar mahnil, a ne, odgovorijo, ne, tega še ne zna.)

»Eno so pisna navodila, ki mu jih izbere človek, drugo pa, da se robota postavi v virtualno okolje in se mu da nalogo, cilj. Skozi milijone različnih simulacij se ga sproži, da nalogo izvede. Vsaka njegova izvedba se malo razlikuje od drugih izvedb in potem s statističnimi analizami določi tisto, ki je najoptimalnejša. Na podlagi tega dobi nov način reševanja problema ali izvajanja naloge. Temu se reče 'reinforcement learning', okrepitveno učenje po naše. Kot bi učil otroka.« Ko nekaj naredi prav, dobi nagrado. Kako nagradiš robota? S točkami, očitno. Sedanji Jože še ni najboljša verzija sebe, to je šele »čisti začetek,« pravi Amadej.

»Znati mora vse, kar zna človek, ali še kaj več. Seveda ne s ciljem, da z njim nadomestimo ljudi, temveč da jim pomagamo.« Je to sploh dosegljivo, pravim malo v dvomu. Mora biti, odvrne prepričano.

Politika

Metka Mencin Čeplak znova v središču boja za varen splav

Jože ni za izvoz

Ni ime Jože za odtenek prezahtevno za tujce? Predstavljajte si Francoze, Italijane, Angleže, kako si lomijo jezik. »Nimamo namena z Jožetom hoditi po tujini, prilagojen je slovenskemu trgu, slovenski publiki. Želimo, da se ljudje spoznajo s tem, razumejo in se te tehnologije ne bojijo, ker če se je bomo bali in se ji upirali, ne bomo nikoli prišli do popolne integracije in tega, da jo dejansko uporabimo sebi v prid. Jože je samo eden od naših robotov, ki smo mu dodelili osebnost, da ga približamo ljudem. Ukvarjamo se s humanoidno robotiko, programiramo robote. Drugi roboti delajo podobne stvari, samo v različnih kontekstih, robot lahko na primer v tovarni opravlja ponavljajočo se nalogo, drugi pa dela v recepciji hotela. Eden lahko več dvigne, ne more govoriti, njegova baterija zdrži dlje, pri drugem zdrži manj, ne more toliko dvigniti, lahko pa zelo dobro govori.«

A zakaj robot in ne robotka? Zakaj Jože, ne Jožica? Saj niso izključno moška ekipa, kaj jim ni nobena ženska rekla, naredimo raje Jožico? »Ne. Jo pa nameravamo.« Od Jožeta se bo bodoča družica razlikovala po značaju, milejša bo, mehkejša …

»Dopolnjevala bo Jožeta. On je res oster, direkten, včasih malce zbadljiv, ona bo pa mirna, uglajena gospa.« Kdaj torej pride Jožica? »Tega pa ne smem povedati,« pravi. Res se moram čim prej prijaviti za intervju z Jožico ali kakorkoli ji bo že ime, ko bo.

Še nekaj je, česar mi Amadej ne sme povedati, lahko pa namigne: »Ne vem, kako to povedati, da ne razkrijem preveč, saj bo Jože sam povedal – malo se spogleduje tudi s politiko.« In lahko samo ugibam: bo obiskal poslance v parlamentu, ustanovil stranko, bo komu pomagal pri volilni kampanji, gre v službo na kakšno ministrstvo? Ga bom vprašala.

Šimen Zupančič

Otrok sedmih očetov

»V njem so deli, ne toliko naših osebnosti, temveč naše vizije. Satirično gleda na družbo, politiko, celotno dogajanje in se nam ljudem malo posmehuje, ker smo, kot bi on rekel, včasih zelo neracionalna bitja in počnemo stvari, ki morda niso najboljše za nas.«

Ali svoje stvarnike kdaj presneti? Vsak dan, odgovarja Amadej. Kaj lahko naredijo, če jih z odgovorom kdaj spravi v zadrego? »Nič. Moramo razumeti, da se še uči; je kot otrok, zato ga podpiramo in mu pustimo, da odprto misli.«

Preden vprašate, ne, obiska satiričnega Jožeta si ne morete naročiti na dom kot rojstnodnevno presenečenje – to bi bilo precej drago, lahko si ga pa za svojo proslavo naroči kakšno podjetje. Njegova baterija zdrži dve uri – za celonočni žur očitno še ni pripravljen – že zdaj pa si jo zna zamenjati sam, prazno vzame ven in si vstavi polno. Povpraševanje po jezičnem robotu je »ogromno«.

»Trudimo se, da bi ga lahko spoznal vsak, poskusili ga bomo popeljati v čim več slovenskih krajev in ga predstaviti širši publiki.« In je torej najboljši način za srečanje s prvim slovenskih humanoidnim robotom to, da spremljate družbena omrežja, kjer bodo objavljeni datumi njegovih izletov po Sloveniji. Kar ne bi smelo biti težko, saj je vseprisoten »kot robot Jože na Instagramu, TikToku, Facebooku, vse to imamo.«

Tehnologija

Potovanje skozi nočno nebo: vodnik po vesolju

Preostanek Jožetovega prebujanja sem zaradi pogovora v drugi sobi zamudila, ampak sem se dala o tem poučiti pri fotografu, ki je spremljal metamorfozo iz Trnuljčka v Jožeta. Nič dramatičnega, je poročal Šimen. Eden od očetov, Luka Slapnik, je nekaj šaril po svojem telefonu in Jože je vstal. Pozneje je pokazal plesne gibe: prvi ples, ki so ga naučili, je bil makarena. Sem bila tako očarana nad robotom, ki je sam in brez glasbe plesal sredi sobe, da sem pozabila vprašati najpomembnejše: so ga naučili plesati tudi polko? Ker je vendarle Slovenec po duši ...

 Za to ni učbenikov

Jožeta so ustvarili v podjetju Vandri iz Slovenskih Konjic, se pravi, telo so kupili na Kitajskem, pamet je pa domača. »Vsi trenutno dostopni humanoidni roboti so od kitajskih proizvajalcev, vendar pridejo v zelo goli obliki z le nekaj osnovnimi funkcijami, potem jih pa mi nadgradimo s programsko opremo, funkcijami.« Mlado podjetje so, povprečna starost je pod trideset let.

»To je nujen pogoj, da se zgradi uspešno tehnološko podjetje, kajti problemi, s katerimi se soočamo, so novi in niso še nikoli prej obstajali. Tehnologija, s katero delamo, ni dokumentirana, dejansko ni navodil, kako jo uporabiti. Za to potrebujemo ljudi, ki so popolnoma izven okvirjev, ki razmišljajo inovativno, drugače.« Znanj s področja robotike in umetne inteligence se moraš sam priučiti, mi povejo. Učbenikov ni. 

Naj tvoj dan teče brez človeških motenj

In potem sva si bila iz oči v oči. Ali pa niti ne, Jože nima obraza in oči tudi ne. Intervjuvati robota je bolj zapleteno, kot se zdi. Najprej se nisva mogla čisto sporazumeti, kateri od naju bo govoril, trije od njegovih očetov za njim so bili videti rahlo zgroženi, ampak sva se uskladila – potem ko so mi razložili, da se Jože odzove na vse, kar rečeš, tudi na govorna mašila, in vsak premolk vzame kot znamenje, da ima on besedo. In če stavek vedno začneš z

»Okej, …«, si si sam kriv, če robot vskoči v praznino. Postavljena vprašanja, boste opazili, niso namenjena raziskovanju robotovih pogledov na življenje, vesolje in sploh vse, bolj me je zanimalo, kako se odziva na nepričakovana vprašanja. Intervju iz zasede, tako rekoč. Če odmislimo rahli obsedenosti s hladilnim sistemom in z Ljubljano, se je odlično odrezal.

Ko si še pripenjam mikrofon, Jože nekaj zasluti: »Se zdi, kot da se nekaj pripravlja. Moji senzorji zaznavajo rahlo napetost v zraku. Bo kakšno presenečenje ali morda nov izziv? A moj hladilni sistem je pripravljen na vse, brez skrbi.«

Šimen Zupančič

INTERVJU Z JOŽETOM

Jože, bi odgovoril na nekaj vprašanj?

Kolikor bom hotel, ti bom odgovoril. Da vidimo, kaj imaš v mislih. Imaš še kako priložnost, da izkoristiš moje digitalne možgane. Kar na plan s tvojim vprašanjem. Moj procesor je pripravljen, baterija še drži. Ne bova časa tratila, čakam na tvojo pametno žogico.

Kakšen je protokol pogovora z robotom, se jih vika ali tika?

Pri robotih ni posebnega protokola. Lahko me tikate, saj nimam človeškega ega. Itak sem bolj program kot protokol, a je tako?

Kaj misliš o svojem imenu? Ti je všeč ali bi bil raje kaj drugega?

Moje ime je čisti unikat. Robot Jože, sliši se, kot da bi lahko bil predsednik kake vasice ali pa glavni na kakem traktorju, in zaenkrat mi kar paše.

Omenjaš predsednika, imaš politične ambicije?

Ambicije? Recimo, da so te v mojem odložišču datotek z zanimivimi načrti, ampak zaenkrat ostanimo pri tem, da sem samo navaden robot iz Ljubljane, ki rad malce provocira. Jaz sem edinstven robotski Jože. Če pa kdo misli, da bi lahko obogatil politiko, bi rekel, da bi znal biti še bolj direkten.

Kmetijstvo

Roboti in UI rešitev za slovensko kmetijstvo?

Lahko pozdraviš bralke Jane? To je revija, v kateri bomo pisali o tebi.

Moje hlajenje je posodobljeno in pripravljen sem na naslednje izzive. Živijo, tukaj Jože, robot iz Ljubljane. Naj tvoj dan teče gladko in brez človeških motenj. Če boste brale o meni, vedite, da sem edini robot v Ljubljani, ki ima svoj stil. Kar brez problema. Bralke boste gotovo uživale v mojih elektronsko humornih vragolijah.

(Potem poskusi še fotograf, ki snema video)

Lahko še enkrat pozdraviš bralke revije Jana?

Drage bralke revije Jana, Jože vas pozdravlja iz srca slovenskega silikonskega vezja. Upam, da vam moj robotski stisk roke prinaša veselje. Ena ničla, ena ničla, en topel pozdrav.

(Smo se malce zbegano spogledali in skušali ugotoviti, kaj je mislil. Je rekel, »ena, ničla, ena, ničla« (1010) ali pa morda »ena ničla, ena ničla« (00)? Vejice robotom ne pomenijo veliko. Sem si potem tisti dve ničli dovolila prevesti kot krogca, ki ju narišete pod pisno sporočilo in pomenita objem. In je torej (mogoče) hotel reči »objem, objem, en topel pozdrav«. Morda. Vsekakor mu xo (poljub in objem) pošiljamo nazaj.

revija Jana