Šimen Zupančič

V imenu pravice, da vsaka ženska sama razpolaga z lastnim telesom, je socialna psihologinja in aktivistka Metka Mencin Čeplak kot prva izmed več kot 1,2 milijona podpornikov in podpornic podpisala pobudo za zagotovitev varnega splava za vse prebivalke EU, ki jo je pod imenom My Voice, My Choice potem v evropski parlament vložil Inštitut 8. marec. Kakor leta 1991, ko je bila kot poslanka tedanje skupščine med najzaslužnejšimi za vpis pravice do splava v ustavo, je torej spet v središču boja za temeljne pravice žensk. Kajti ta ni nikoli končan.

Ob razglasitvi izida glasovanja o pobudi My Voice, My Choice na odboru za pravice žensk in enakopravnost spolov v evropskem parlamentu ste delovali precej čustveno. Kakšni občutki so vas tedaj preplavili – podobni kot leta ’91, ko ste spremljali vpis pravice do splava v slovensko ustavo?

Bilo je podobno – olajšanje, veselje, navdušenje je bilo veliko, večje, kot če bi glasovanje spremljala od doma, saj sem ga delila z neumornimi aktivistkami Inštituta 8. marec. Ta skupna izkušnja mi je omogočila tudi, da sem občutila in ne le razumsko dojela njihovo izjemno prizadevanje v boju za eno temeljnih pravic žensk.

Politika

Pismo Nike Kovač: Naj ženska odloča sama

Je pa res, da je bilo pred več kot tremi desetletji moje breme odgovornosti za sprejem 55. člena, ki priznava svobodo odločanja o rojstvu svojih otrok, večje in težje kot v primeru pobude My Voice, My Choice. Takrat je bil moj položaj bolj ključen, saj je v skupščini štel prav vsak glas, kot predsednica komisije za žensko politiko pa sem imela na voljo kakšen vzvod več za vplivanje na izd kot marsikatera druga delegatka oziroma delegat. Moja vloga v kampanji My Voice, My Choice je predvsem simbolna, izraz globokega spoštovanja in podpore pobudi in temu, kar dela Inštitut.

Šimen Zupančič

Pobuda predvideva, da mora EU neki ženski na Poljskem, recimo, kjer je splav v veliki meri prepovedan, omogočiti, da ga brezplačno opravi v kateri drugi evropski državi. Zakaj je to pomembno?

Bistvo te pobude je vzpostavitev finančnega sklada, kamor bi države članice prostovoljno vlagale sredstva. Iz njega bi se financiralo stroške umetne prekinitve nosečnosti, ki bi jo ženske iz držav, kjer je splav prepovedan ali je dostopnost do njega zelo omejena, opravile v drugi državi EU. Nihče na osnovi tega ne bi mogel kovati dobičkov – v nasprotju s tistimi, ki sedaj služijo z opravljanjem nezakonitih splavov. Gre za pobudo, ki uteleša globoko državljansko solidarnost, kar je v svetu, ki ga vodijo načela ekstremne tekmovalnosti, kjer se množijo vojne in ki se vse hitreje nevarno oborožuje, izjemno dragoceno. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana