Upokojenci zgroženi ob zaprtju edine bančne poslovalnice v Poljčanah
Poljčane se ne morejo skriti pred tem, kar prihaja nadnje – in nad celotno slovensko podeželje.
Vsemogočni kapital ljudem na periferiji, zlasti starejšim, vsiljuje digitalizacijo in jih ponižuje, če je niso sposobni obvladati. Zapira jim banke, pošte, trgovine in trafike, jih odvrača od človeškega stika z zdravniki in blagajničarkami ter tako razgrajuje tkivo skupnosti. Toda analogni ljudje, ljudje prijateljskega stiska rok in togotnega stiska pesti, se ne bodo dali kar tako.
Ta dan se zdi, kakor da se bodo Poljčane skrile pod snegom in zaspale zimsko spanje, nemara sanjale – o boljših časih. Snežinke pokrivajo znane poti in tišina pokriva mali kraj, barve so izginile, belina zmaguje; pokrajina se spreminja v list papirja, ki ga bodo popisali prihodnji dnevi in leta. Nekdo tam zgoraj nad oblaki ob tem nejeverno zmiga z glavo. Toda Poljčane se ne morejo skriti pred tem, kar prihaja nadnje – in nad celotno slovensko podeželje.
Na začetku decembra, pred prazniki, je madžarska banka OTP zaprla edino poslovalnico v kraju pod Bočem. »Digitalizacija« je bila beseda, s katero je njen predsednik uprave András Hámori razložil potezo ter Poljčane in celotno Slovenijo okrcal, ker po njegovem v premajhni meri uporablja aplikacije spletnega bančništva. Toda tukajšnja skupnost ni digitalna, temveč fizična. Ni sestavljena iz številk in spletena z algoritmi, temveč z vezmi med ljudmi iz mesa in krvi. In z zaprtjem banke je skupnost izgubila še eno svojih središč, v katerih se ljudje srečujejo ter povezujejo.
»Zlasti starejši so zadnji dan v mesecu množično prihajali na banko po pokojnino. Po dvajset, trideset ljudi se je zbralo pred poslovalnico, klepetali so z uslužbenkami, pogovarjali so se med seboj, nato so skupaj šli v bife ali na tržnico … To je bil njihov obred,« pove županja občine Poljčane Petra Vrhovnik, ko me sprejme v svoji pisarni.
Obsojajo nas in diskriminirajo
Bankirji sveta pač ne vidijo drugače kot trg. In uslužbence poljčanske poslovalnice le kot strošek. Upokojencev, ki živijo za zadnji dan v mesecu in romanje na banko; ljudi, ki so vajeni denarja, ki ga je moč vzeti v roko, ga prešteti, vtakniti v denarnico ter ob tem občutiti zadovoljstvo – teh bankirji sploh ne vidijo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 13. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
