Osebni arhiv

»Omejitve so me oblikovale. Če bi imel roke, bi bil verjetno popolnoma drugačna oseba,« pokima 22-letni umetnik, ki se je zaradi premagovanja številnih izzivov razvil v izjemno iznajdljivega, ustvarjalnega in vztrajnega človeka. Danes je popolnoma samostojen: kar drugi počnemo z rokami, on postori z nogami. To je zgodba o optimizmu in mejah, ki so le v naših glavah, ter o tem, da ti ni treba vse življenje iskati svojega mesta, da bi pripadal, ampak si pač utreš pot po svoje.

Če bi imel roke, ne bi bil to, kar sem

Eric Pibernik ima razvojno napako, imenovano fokomelija, zaradi katere se njegove roke niso razvile. Na obeh ramenih ima po dva prsta; tista na levi sta uporabna in sta mu v dodatno pomoč, sicer pa skoraj vse počne z nogami. Belokranjec ravno končuje študij na Fakulteti za vizualne umetnosti in oblikovanje v Kopru ter načrtuje nadaljevanje na magistrskem programu, hkrati pa si življenje bogati z vsem, kar ga navdihuje. Rdeča nit njegove poti je slikarstvo, preizkuša pa se tudi v športu, igri in ustvarjanju glasbe. Zanima ga praktično vse, in ker se mu po žilah pretakata vztrajnost in močna volja, večino tudi preskusi in usvoji. Brez proteze, ki bi mu nadomestila roke? Ja, tako je! Pomislite na to prihodnjič, ko boste tarnali nad življenjem …

Osebni arhiv

Tisti fantek brez rok

Pred intervjujem sem poskusila risati z nogami. Drevo. Ni mi šlo, neke čačke so nastale, mi uide z jezika. Zahihita se in mi prijazno pojasni, da je bilo ob prvih poskusih tudi pri njem nekaj podobnega. »Tudi jaz sem risal same 'krice in krace'. Ampak saj veste, vaja dela mojstra.« Med smehom in modrostmi, ki so kot mehurčki lahkotno polnili prostor med nama, je klepet gladko stekel.

»Moji prvi spomini na otroštvo niso bili povezani s tem, da nimam tega, kar imajo drugi. Bolj sem raziskoval, kako lahko stvari naredim po svoje. Namesto da bi razmišljal, kaj mi manjka, sem se osredotočil na to, kaj zmorem. Noge so postale moje roke in z njimi sem se naučil početi skoraj vse. Seveda so bili začetki težavni, ker sem moral razviti motoriko, ravnotežje in vztrajnost. A sčasoma mi je uspelo. Moji spomini na otroštvo so na splošno veseli – veliko sem bil v naravi, kjer smo se igrali s prijatelji. Kot otrok si svoboden, brez bremen, razmišljaš samo o trenutku, da si tukaj in živiš.«

Osebni arhiv

Ampak otroci znajo biti tudi kruti, nesramni. Kako so ga sprejeli vrstniki v vrtcu in pozneje v šoli? »Bili so tudi trenutki, ko sem bil za druge ‘drugačen’. A otroci hitro začutijo, kdo si v resnici. Poleg tega kot otrok nisem razmišljal o tem, kakšen sem po zunanjosti. Vedel sem, da več šteje osebnost, prijateljstvo. Pozneje, ko začnejo otroci gledati na zunanjost, pa so se seveda našli posamezniki, ki so me zbadali. A sem si rekel, da jih doma verjetno niso naučili manir in da je to pravzaprav bolj slika njihovih staršev kot njih samih. Pogosto so bili to mlajši otroci, ki sami še niso vedeli, kaj je prav in kaj ne,« se tistih časov spominja Eric.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Osebni arhiv

revija Jana