Jaka Koren

Natašo Hegler smo pred leti poznali kot Nano Zeneli, organizatorko prireditev, agentko številnih znanih glasbenikov, voditeljico oddaje Povej naprej na takratni TV Piki, radijsko voditeljico, z možem pa sta bila leta 2010 udeleženca resničnostnega šova Big Brother.

· Glasba

Tinkara Kovač po ločitvi: "Popolnoma sem pomirjena z vsem"

Odnosi

Oče in sin zgradila stopnice do Mesečevega zaliva

Tujina

PichaEats ideja navdušuje: ko begunci kuhajo za Google

Nedolgo zatem se je z družino preselila za boljšim življenjem v Švico in o njej nismo nič slišali vse do pred kratkim, ko je izdala izpovedno in čustveno pretresljivo knjigo Povej naprej. V njej izvemo, da je bilo njeno vedno dobro, veselo razpoloženje pravzaprav samo maska, pod katero je trpela. Ko se je osvobodila depresije in anksioznosti, je znova našla sebe. Pred tremi leti je zapustila zakon, v katerem ni bila srečna, prevzela svoj dekliški priimek in začela znova ter drugače v Gradcu.

Že več kot desetletje ne živite več v Sloveniji. Kam vas je zanesla pot?

Z družino smo se preselili v Švico, da bi si ustvarili novo življenje. Tam sem končala študij na Beauty Akademiji in delala s strankami. Pozneje smo odprli še vegansko restavracijo. Življenje v Švici je zelo urejeno. Če delaš, živiš lepo, brez skrbi. Ampak v meni se je začelo nekaj spreminjati. Čutila sem, da nisem v redu.

Poznali smo vas kot veselo žensko, ki se rada zabava in dokazuje, v knjigi Povej naprej pa razkrivate, da je bila to samo maska, pod katero ste trpeli.

Res je, na zunaj sem bila nasmejana, urejena, polna energije, a znotraj sem razpadala. Dolgo sem igrala močno žensko, ki zmore vse. Nisem želela, da kdo vidi mojo šibkost, ker sem mislila, da bi me to naredilo manj vredno. A resnica je, da tisti, ki se najbolj smejijo, pogosto ponoči jočejo v tišini, ob partnerju brez razumevanja. Nosila sem masko sreče, ker je bilo to lažje kot pojasnjevati, zakaj me boli.

Živela sem, da bi me drugi videli. Danes živim, da vidim sebe. Takrat sem hrepenela po potrditvah, ljubezni, po občutku, da sem dovolj. Delala sem vse, da bi me imeli radi, pa sem ob tem izgubljala sebe. Bila sem utrujena od dokazovanja, igranja vlog, od tega, da sem bila vedno močna. Bila sem duša, ki je dajala drugim moč, medtem ko sem svojo izgubljala.

Zdaj vem, da moč ni v tem, da skrivaš bolečino, ampak da ji pogledaš v oči in jo sprejmeš. Ko sem si končno priznala, da nisem v redu, se je začelo zdravljenje. Ne tisto na recept, temveč tisto, ki pride, ko začneš poslušati svoje telo, srce in intuicijo. Telo ne laže. Vedno nam pove, kdaj je preveč, kdaj je nekdo napačen in kdaj si predolgo tiho. Danes se ne pretvarjam več. Če mi ni dobro, si to priznam. Če ne čutim miru, odidem. In prav zato sem danes srečna, ker sem končno resnična.

Pot do sem pa je bila precej težka, mar ne?

Da prideš do miru, moraš najprej izgubiti vse, kar ni tvoj mir. Ljudi, odnose, lažno varnost in iluzije, da bo nekdo drug poskrbel zate. Doživela sem vse – depresijo, anksioznost, panične napade. Pretočila ogromno solz, bila osamljena, razočarana, včasih se mi je zdelo, da zjutraj sploh ne bom več vstala. Danes vem, da je bilo vse to samo lekcija. Ko sem izgubila vse, kar me je zadrževalo, sem prvič zares zadihala.

Jaka Koren

V knjigi opisujete, da ste si na začetku pomagali s tabletami. Kdaj ste spoznali, da sta sreča in zdravje drugje?

Ko nisem več čutila ničesar. Bila sem utrujena od sebe, življenja, od vsega, kar sem navzven igrala. Tablete so postale moj vsakdan. Z njimi sem gasila napade panike, depresijo, anksioznost, praznino, a vsaka nova škatlica me je peljala še globlje v temo, iz katere nisem več videla poti. Simptomi se niso manjšali, množili so se.

Takrat sem dojela, da ne morem več iskati rešitve v tabletah, temveč v sebi. Da moram poiskati vzrok, ne lajšati posledic. Odločila sem se za psihoterapijo. Ne zato, ker sem bila šibka, ampak ker sem želela razumeti, zakaj sem tako dolgo molčala, zakaj sem raje jemala tablete, kot da bi spregovorila o tem, kar me boli.

In ko sem prvič začela postavljati meje, je bilo strašno. Bala sem se, da bom izgubila ljudi, ki so navajeni, da vedno rečem da. Ko sem prvič rekla ne, sem izbrala sebe.

Ljudje dostikrat raje (pre)dolgo trpimo, kot da bi priznali, da potrebujemo pomoč.

Družba te nauči, da je normalno, če zdraviš telo, a šibkost, če zdraviš sebe. Ko poveš, da hodiš na psihoterapijo ali na energijsko zdravljenje, te hitro označijo, kot da je s tabo nekaj narobe. A v resnici je ravno obratno. Narobe je, če si zlomljen in se delaš, da si v redu.

V prejšnjem zakonu se o psihoterapiji ni smelo govoriti. To je bil tabu. Ko te človek, s katerim si, ne razume, ne posluša in ne sprejme v tvoji ranljivosti, se v tebi nekaj zlomi. Takrat ugotoviš, da je veliko huje biti sam v dvoje kot sam s sabo.

Bala sem se, kaj bodo rekli drugi. Prepričana sem bila, da moram vse nositi na ramenih. Danes vem, da je največji pogum priznati, da potrebuješ pomoč. Zdravljenje ni znak šibkosti, temveč zrelosti.

Jaka Koren

»Tablete zameglijo občutke, a ne zacelijo ran. Pomirjevala uspavajo srce, a pustijo dušo budno,« pravite.

Tablete lahko utišajo telo, ne morejo pa ozdraviti duše. Želiš samo, da ne boli več — in misliš, da bo recept rešil vse. A duša kriči še glasneje. Tablete mi niso vzele bolečine, temveč stik s sabo.

Prava sprememba se začne, ko se začneš zdraviti z resnico. Ko se vprašaš, zakaj te boli, zakaj se ponavljajo vzorci. Telo in duša sta povezana — če eno trpi, drugo ne more biti v miru.

Kako se je začela vaša sprememba?

Ko sem se iskreno vprašala, ali ima sploh še smisel živeti. Bila sem tik pred tem, da naredim konec. Takrat me je poklicala prijateljica in psihoterapevtka Mojca Stonič. Ni bilo naključje.

Ona je medij. Ve, zazna, čuti. Še preden sem karkoli rekla, je vedela, da sem na meji. Naredila mi je energijsko terapijo quantum healing na daljavo. Po dolgih mesecih sem prvič zaspala brez strahu.

To je bil trenutek, ko sem izbrala življenje.

Pred tremi leti ste s tremi kovčki začeli znova v Gradcu.

Na odhod sem se pripravljala leto dni. Moža sem imela rada, gledala sem ga kot boga, a nisem mogla več živeti tako. Izbrala sem Avstrijo, da sem bila bliže hčerki. Prvo noč sem celo prejokala.

A ko sem dobila prvo pogodbo o zaposlitvi, sem se počutila svobodno.

Kakšne spremembe čutite v sebi danes?

Danes živim zavestno. Ne bežim več. Ne iščem več potrditve. Diham mirno. Poslušam svoje telo. Hvaležna sem za bolečine, ker so me oblikovale. A še enkrat tega ne bi ponovila.

OKVIR: Kaj bi današnja Nataša rekla mladi Nataši?

»Rekla bi ji, naj ne skuša vsem ugajati in naj ne išče ljubezni tam, kjer mora zanjo prositi … Naj ve, da bo preživela vse. Živi po svoje, ker šele takrat zares živiš.«