Šimen Zupančič

Med njimi je starosta slovenskega športnega plesa in njen nekdanji plesni učitelj, 97-letni Franjo Kozar, s katerim sta se malo zavrtela – kot trening za ples ob njegovi stoletnici.

»Ko se srečujem s temi ljubimi dušami, se mi zdi, kot da podoživljam trenutke svoje mladosti, ki so pomembno vplivali na moje življenje, to je kot vrnitev v otroštvo,« nam je povedala Miša, ki se je pred petimi leti z romantičnega Zakintosa preselila v družinsko hišo v Solun. Njena odraščajoča hčerka Mara (danes ima 22 let) se je na otoku počutila čedalje bolj ujeto, brez pravega socialnega življenja, možnosti za trening atletike na višji ravni in študija, pa tudi njen mož Georg je želel biti bliže ostarelima staršema, kadar bi potrebovala pomoč, zato so se odločili oditi.

»Niti slučajno si nisem znala predstavljati, ali bom po taki idili na otoku lahko srečna tudi v velemestu,« nam je priznala pred dvema letoma. V tem času so se povsem navadili drugačnega življenja, a Miša še vedno sanja, da se bo postarala nekje v naravi, morda celo ob morju. Ko je ob tokratnem obisku pošiljala možu fotografije z izletov po Sloveniji, tudi on ni zavrgel možnosti, da se ne bi lepega dne skupaj vrnila v Slovenijo.

Naučil nas je reda in discipline

Mišo, takrat absolventko nemščine in angleščine, smo pri njenih triindvajsetih letih okronali za miss Slovenije, sicer pa je večji del njenih najstniških let zaznamoval ples. Po dveh letih baleta so učitelji opazili, da bi bila odlična v standardnih in latinskoameriških plesih. Tako se je prvič srečala s Kozarjem, in ta ji je – takrat še trinajstletni pionirki – ustreznega plesalca, Metoda Peklarja, poiskal kar med člani. »Udeleževala sva se turnirjev in pogosto zmagovala,« se spominja. Ko je začela plesati z Borutom Žuranom, je repertoarju standardnih dodala latinskoameriške plese. A po odhodu na študij v Ljubljano je izgubila soplesalca. Eno leto se je še trudila, ker pa ni našla novega, je s tekmovalnim plesom zaključila. A na Kozarja ima še vedno lepe spomine. »Za nas plesalce je bil kot oče, naučil nas je reda, poštenosti in discipline ter nam vtepel v glavo, da le s trdim delom pridejo rezultati,« je povedala.

Imeli smo krvave žulje

Čeprav je s tekmovalnim plesom prenehala, je tudi v Grčiji ostala v plesu. Vsa leta bivanja na Zakintosu je namreč ples poučevala otroke. »Včasih smo trenirali po štiri ure na dan, to je bil naporen trening, pa nismo stokali. To je šport, ni zabava. Če odplešeš pet standardnih in pet latinskoameriških plesov, je, kot bi pretekel deset kilometrov, po štirih urah je bilo, kot bi odplesali maraton. Krvave žulje smo imeli, pa se nihče ni upal pritoževati. Otroci, ki sem jih poučevala, so pa že po eni uri plesa stokali, da so utrujeni.« To disciplino, ki se je je naučila v času treningov, je prenesla tudi na svojo hčerko, ko je trenirala atletiko.

»Ni se mi smilila, ko je morala trenirati, četudi je deževalo, bilo prevroče ali je bila utrujena. Ko danes pomislim nazaj, se mi ne zdi prav, da sem bila taka, je pa res, da je prav zaradi te discipline na vseh področjih blestela,« je razmišljala, ko smo sedeli v prijetni senci na Kozarjevem vrtu. Nekdanji plesni učitelj se je namreč z ženo Ireno iz stanovanja v drugem nadstropju preselil v Rogozo, v hiško brez stopnic, ki bi jima oteževale gibanje. Kozarjeve oči so žive, spomin oster kot britev, njegova duša bi še vedno plesala, le noge niso več tako stabilne.

Šimen Zupančič

S plesom do deklet

Franjo Kozar, plesni učitelj, trener in mednarodni sodnik, velja za moža, ki je Slovenijo postavil na zemljevid športnega plesa. Svojih plesnih začetkov se spominja, kot bi bilo pred kratkim. »Po vojni smo fantje hodili na organizirane plese za mladino. Ker nismo znali plesati, smo stali ob strani in 'žicali' dekleta, ali bi katera vseeno hotela z nami na plesišče. Tam smo potem počeli neumnosti, ker nismo znali plesnih korakov – ali te je plesalka zaradi tega pustila ali pa si sam zbežal, ker ti je bilo nerodno. Pa se je eden spomnil, da bi šli k plesnemu mojstru Ludviku Simončiču na plesne vaje. Povabili so nas v dvorano, kjer so plesalci trenirali. Najprej me skoraj niso spravili noter, potem pa ne ven, ker mi je bilo tako všeč.

Pri osemnajstih letih sem se vpisal v plesno šolo in naredil tri tečaje. V plesnem klubu je treniralo pet, šest plesnih parov in Simončič mi je razložil, da trenirajo in tekmujejo. Pa sem se še sam vpisal v klub. Najprej sem bil precej neroden, zamenjeval sem noge, hotel sem kar pobegniti. Potem pa sem se navdušil, začel redno hoditi na treninge in iskati dobre plesalke. Težko sem našel tako, ki mi je bila všeč in je bila pripravljena redno ter zavzeto trenirati. Zelo sem bil zahteven, vsako leto sem zamenjal plesalko,« se je smejal.

»Prvi dve sta plesali, kot bi imeli tri noge. Potem je bilo k sreči vedno bolje. Najboljša je bila zadnja plesalka, moja nekdanja žena. Takrat je trenirala folkloro, in ko sem izvedel, da je izgubila plesalca, sem jo prepričal. Bila je vneta, rada je trenirala, z njo sem plesal zadnji dve leti in leta 1953 sva postala državna prvaka.« Po končani tekmovalni karieri se je izobraževal za plesnega učitelja, tudi v tujini, hodil je na mednarodne kongrese in postal tudi mednarodni sodnik. Z znanjem, ki si ga je pridobil, je v Mariboru pomagal ustanoviti prvi plesni klub, enako na Ptuju.

Šimen Zupančič

V svoji karieri je vzgojil več kot 250 vrhunskih plesnih parov. Vsi, ki so nekdaj v plesu pri nas nekaj pomenili, so šli skozi njegove roke. Lahko rečemo, da je na noge postavil slovensko plesno sceno. Plesna zveza Slovenije mu je zaradi tega lani podelila priznanje nestorja slovenskega plesa. Čeprav je bil zaposlen v svoji knjigoveznici, ki mu je omogočala preživetje, je bil ples njegovo življenje, nikoli se ga ni preobjedel. Govoril je, da pomaga graditi karakter, vedenje, predvsem pa vztrajnost. Vrhunske plesalce je treniral vse do svojega dvaindevetdesetega leta.

Prvi dve plesalki sta plesali, kot bi imeli tri noge. Najboljša je bila zadnja plesalka, moja nekdanja žena. Takrat je trenirala folkloro, in ko sem izvedel, da je izgubila plesalca, sem jo prepričal. Bila je vneta, rada je trenirala in leta 1953 sva postala državna prvaka.

Počutim se kot mladenka

Še vedno bi plesal, se je nasmehnil, poln življenja. Miša ga je vprašala, ali kdaj sanja, da pleše, tako kot ona. Dolgo si je želela, da bi se spet udeležila kakšnega tekmovanja. V Grčiji se je hotela prijaviti na tamkajšnjo različico šova Zvezde plešejo, pa se je žal ravno končal, so jo pa potem gledali v resničnostnem šovu Greece's Next Top Model, ki jo je na koncu vrnil na modne brvi. Na jezikovni šoli v Solunu poučuje angleščino, nemščino in grščino, dvakrat na mesec pa še vedno dela kot model.

»Zagotovo bom še plesala. Tudi atletiko in manekenstvo sem odpisala, pa sem se k temu vrnila,« je razmišljala lepotica, ki bo septembra dopolnila 50 let, a je videti kot mladenka. »Tako se tudi počutim. Občutek imam, kot da grem na maturo. S številkami se nisem nikoli obremenjevala. Večjo željo in energijo po življenju imam kot marsikakšna dvajsetletnica,« se je zasmejala. Notranje zadovoljstvo in sreča na njenem obrazu sta najboljši recept za ohranjanje mladosti ter dobrega počutja. K temu prispevajo tudi šport, gibanje, zdrava prehrana in skrb za druge – predvsem za nebogljene živali. In nega telesa.

Ne boste verjeli, ampak odkar uporablja očetova olja (na stara leta se je začel ukvarjati z zeliščarstvom in homeopatijo), je njena koža veliko lepša kot kadarkoli koli prej. Zato si je ob tokratnem obisku izprosila učne ure pri očetu. Pridno si je zapisala sestavine in recepte za vse najpomembnejše očetove kreme, ki jih uporablja, s sabo je nesla tudi določena zelišča, da se poglobi v novo področje. »Nikoli ne veš, katera vrata se ti s tem odprejo,« se je nasmehnila, preden smo se poslovili od Kozarjevih. Naslednji dan pa me je že pozdravila od doma – iz Grčije.