Profimedia

30. oktobra 2020 se ni mogel nihče, ki ga je vsaj malo zanimal nogomet, izogniti enemu dogodku: 60. rojstnemu dnevu Diega Armanda Maradone. Časopisi in revije so mu posvečali hvalnice, televizija in zlasti družbena omrežja pa so bila preplavljena z njegovimi najboljšimi triki, najlepšimi goli in najbolj ikoničnimi trenutki njegove kariere.

Preberite tudi:

Od Jordana do Serene

Kdo je resnično največji: dve lestvici še živih športnih legend

Vedno del teh spominov je tudi tista tekma, na kateri se je Maradona zapisal v večnost – četrtfinale svetovnega prvenstva FIFA leta 1986 v Mehiki med Argentino in Anglijo. Maradona je dosegel oba gola za zmago Argentine z 2 : 1 – znameniti »Božjo roko« in, manj kot pet minut pozneje, legendarni prodor od sredine igrišča, ki je bil leta 2002 razglašen za »gol stoletja«.

Umrl je narodni junak

Manj kot mesec pozneje je bilo ime Diega Maradone znova na ustih vseh. Tokrat pa ni bilo razloga za praznovanje – nogometni svet je žaloval za »nogometnim bogom« in argentinskim narodnim junakom. Legendarna številka 10 je umrla zaradi akutnega pljučnega edema in bolezni srčne mišice 25. novembra.

Zlati deček med »malimi čebulicami«

Vzpon Maradone se je začel v enem najrevnejših predmestij Buenos Airesa. Bil je peti od osmih otrok, njegov nogometni talent pa mu je že pri desetih letih prinesel mesto v mladinski ekipi Argentinos Juniors. Ekipa, znana kot »Los Cebollitas« (Male čebulice), je z Maradono v ekipi ostala neporažena kar 136 tekem zapored. V tem času si je mladi Diego prislužil vzdevek »El Pibe de Oro« (Zlati deček).

Oktobra 1976 je Maradona pri komaj petnajstih letih debitiral v prvenstvu in hitro dokazal svojo edinstvenost. Med letoma 1978 in 1980 je kar petkrat zapored postal najboljši strelec v obeh argentinskih prvenstvih – Metropolitanu in državnem prvenstvu.

Mednarodno priznanje

V istem obdobju je Maradona prvič pritegnil pozornost tudi na mednarodnem prizorišču. Le štiri mesece po profesionalnem debiju je februarja 1977 prvič zaigral za argentinsko reprezentanco. Na južnoameriškem mladinskem prvenstvu istega leta v Venezueli je eden redkih turnirjev, kjer ni nosil številke 10, ampak številko 9. Leto pozneje je le za las izpadel iz reprezentance za svetovno prvenstvo FIFA, ki je potekalo v Argentini. Bil je na širšem seznamu, a ga je selektor Menotti tik pred prvenstvom izločil. »Jokal sem, ko nisem bil izbran,« se je spominjal Maradona.

Svetovni mladinski prvak 

Leto kasneje je postal svetovni mladinski prvak na prvenstvu FIFA v Tokiu leta 1979, kjer je osvojil tudi Zlato žogo za najboljšega igralca turnirja. Istega leta je bil razglašen za igralca leta v Argentini in Južni Ameriki – dosežek, ki ga je ponovil leta 1980.

Do leta 1981 je že prestopil k Boca Juniors, očetovemu najljubšemu klubu, poleti 1982 pa je z argentinsko reprezentanco odpotoval v Španijo na svetovno prvenstvo FIFA. Argentina je izpadla v drugem delu skupinskega dela po porazih proti Italiji, kasnejšemu svetovnemu prvaku, in Braziliji. Po prvenstvu je Maradona ostal v Španiji in prestopil v Barcelono.

Profimedia

Vrhunec kariere v Neaplju in Mehiki

Kljub 22 golom na 36 tekmah Maradona v Španiji ni bil srečen. Imel je težave z vodstvom kluba in bil pogosto tarča brutalnih prekrškov nasprotnikov. Po množičnem pretepu po koncu finala španskega pokala leta 1984, v navzočnosti kralja Juana Carlosa, so ga prodali v Napoli v Italijo.

V mestu sonca in glasbe na jugu Italije so ga sprejeli kot odrešenika in tam je doživel najuspešnejše obdobje kariere. Po mešani prvi sezoni, ki se je končala na sredini lestvice, je ekipo popeljal do tretjega mesta v sezoni 1985/86.

Leto pozneje je Neapeljčane vodil do prvega naslova državnega prvaka v zgodovini kluba ter do zmage v italijanskem pokalu. V sezoni 1989/90 je Napoli še enkrat osvojil Serie A, predvsem po zaslugi navdihujoče igre svojega dirigenta. Med obema naslovoma, poleti 1989, je klub osvojil tudi pokal UEFA.

Superzvezdnik svetovnega prvenstva 1986 v Mehiki

V drugi polovici osemdesetih let je Maradona dosegel vrhunec tudi v reprezentanci. Bil je nedvomni superzvezdnik svetovnega prvenstva 1986 v Mehiki, kjer je svojo ekipo z izjemnimi predstavami popeljal do drugega naslova svetovnega prvaka. V četrtfinalu proti Angliji je postal nesmrten z že omenjenima goloma, v finalu proti Zahodni Nemčiji pa je sodeloval pri vseh treh zadetkih za zmago Argentine s 3 : 2. Kot kapetan je v stadionu Azteca dvignil pokal svetovnih prvakov. Teden dni pozneje ga je ameriška revija Sports Illustrated razglasila za »Kralja nogometa«.