Šimen Zupančič

Chat GPT je vprašanje popolnoma zmedlo, sem mu morala prišepniti in je potem priznal, ja, Roglaška Slatina, kjer so lani v razmaku le nekaj mesecev odprli kar dva, ima s skupaj štirimi razglednimi stolpi v Sloveniji absolutni primat. Dežela stolpov, ji pravijo zdaj. Stolpland, tako rekoč. In smo jih šli pogledat. Primerjat razglede. Štet stopnice. Take stvari.

Če že seštevanje razglednih stolpov ni njegova močna plat, pa je Chat izjemen potovalni agent. Sem ga vprašala, v kakšnem vrstnem redu si je najbolje ogledati stolpe, pa mi je takoj naredil načrt poti, izračunal razdalje in potovalni čas, zraven pa navrgel naslove, odpiralne čase, vse kontakte, predlagal oglede zanimivosti v bližini in predvidel tudi postanke za okrepčilo.

Zares je bil odličen potovalni načrt, sva se ga s fotografom zvesto držala. Začela sva z zasebnim razglednim stolpom na turistični kmetiji Pomona, nadaljevala z onim na Janini in zaključila z najvišjim, stolpom Kristal, praktično sredi mesta. Četrtega, onega na Boču, sem pa že na začetku diskvalificirala – v hrib pa že ne bom lezla, sem se uprla. Klanci me ne marajo.

Krasen izlet je bil (posebej postanki), domov sva se vrnila, no, fotograf Šimen se je, z nepotrjenim rekordom za Guinnessovo knjigo: trije razgledni stolpi v enem dnevu! Jaz pa z dvema takoj za njim! Najdite mi junaka, ki jih je v enem samem dnevu oblezel več.

Kmetija Pomona: odgovor najdete na vrhu stolpa

Turistična kmetija Pomona, le slabe štiri kilometre od zdravilišča, je poimenovana po rimski boginji sadja in sadovnjakov, deluje dobro desetletje in vsako leto ponudi še kakšno novo doživetje. Lani je bil to petindvajset metrov visok razgledni stolp iz macesnovega lesa in jekla, ki ga je lastnik Janko Zupanec postavil tudi z evropskimi sredstvi. »Prijavljam se na vse razpise preko Agencije za razvoj podeželja,« odgovori na vprašanje, kako je prišel do evropskih sredstev. »Pridobil sem en del sredstev, a v primerjavi s celotno investicijo je bil to sorazmerno nizek odstotek.« Zakaj je hotel svoj stolp, to ga vsi vprašajo, jasno, in vsem odgovarja: »Odgovor najdete na vrhu stolpa.« Ja, vem, kaj misli. Jaz sem ga tudi.

Turistične kmetije imajo dandanes marsikaj, ampak Pomona ima vse, se zdi: sadovnjake, v katerih rastejo hruške, iz katerih delajo viljamovko, pa krškopoljske prašiče, kokoši, gobe šitake, ribe, zelenjavo v rastlinjakih, imajo akvaponiko, turistično učno pot na lesenem mostu med krošnjami, pa stolp in seveda turiste z vsega sveta, ki imajo na voljo spa v kleti in bazenček z naravno vodo. Imajo armado zaposlenih? Ne, za vse skupaj skrbi samo pet ljudi. In vsi so prijazni, gostoljubni in široko nasmejani. Če bi vedela, da se tam toliko dogaja, bi se drugače dogovorila: ostala bi tam, po stolpih pa naj pleza kdo drug.

»Želimo si biti drugačni, ne želimo pa tekmovati z drugimi, to nas ne zanima,« pravi gospodar Janko. »Veliko poguma je bilo potrebno, da sem se odločil za to. Slepo moraš verjeti v to. In verjeti moraš v goste.« K njim se mnogi vračajo, tudi tridesetkrat in več. »Recimo Moldavci, ki niso več samo gostje, niso le znanci ali prijatelji, to so naši bratje.«

Ne grem do vrha, sem se pridušala, ko kar ni zmanjkalo stopnic, pa so rekli, da moram. In sem odsopla, gor in še gor … je bilo vredno, sem priznala na vrhu s kolikor mi je še ostalo sape po 140 stopnicah.

Na vrhu stolpa čaka nagrada: poleg razgleda še bife s hladno pijačo. Ob vznožju pravkar postavljajo stranišče, pripravljajo pa še en projekt: zajtrk na stolpu.

Šimen Zupančič

Gostje bodo dobili košaro, razlaga lastnik Janko, vanjo si bodo naložili lokalne dobrote za zajtrk, spotoma pri kokoškah pobrali še kakšen jajček, in vse skupaj odnesli na vrh stolpa, kjer jih bosta čakala avtomat za kavo in grelnik vode za čaj. Temu bi lahko rekli zares zaslužen zajtrk. »Da se jim tam gori ustavi čas,« se razneži gospodar, »ko bodo pogledali na uro, bodo rekli, joj, saj je že čas za večerjo! To je smisel – da se našim gostom pri nas čas ustavi.« Njegov pa ne stoji: »Zame ima dan 24 ur – včasih pa kakšno uro prej vstanem.«

Ooo, sem zacvilila, ko se je odprl pogled na lesene hiške s pisano fasado, čebele imate tudi! Se je pokazalo, da sem imela skoraj prav ... le da so v hiškah ob bazenu z naravno vodo namesto čebel ležalniki.

Sobe in apartmaji nimajo številk, vsaka soba je poimenovana po drugi vrsti sadja – konec koncev se ukvarjajo s sadjarstvom – in vse slike v eni sobi prikazujejo tisto vrsto sadja. Zelo prostorne so in na videz preprosto opremljene, a imajo talno gretje. V eni od sob je celo zibelka. V kleti je velnes s fitnesom, masažno sobo in savnami. Ko sem videla masažno posteljo, sem skoraj rekla, bom kar tu ostala, pošljite mi maserko, zdaj! Ni toliko kmečki turizem, prej butični hotel.

Šimen Zupančič

Za ogled stolpa in učne poti se je treba najaviti in plačati vstopnino, razloži nasmejana gospa Irena, ki naju je vodila po kmetiji, gostje, ki na kmetiji prenočujejo, pa si lahko stolp sami odklenejo, kadar hočejo. Učna pot vodi po (ponoči osvetljenem) lesenem mostu šest metrov visoko in ima dober razgled na kraljestvo krškopoljskih pujsov, ki so v veliki ogradi sredi gozda videti zelo zadovoljni. Še lasten bazen imajo! Vmes se pasejo avtohtone štajerske kokoši.

Šimen Zupančič

S stolpa se vidi tudi precej višji stolp Kristal, ki so ga lani odprli le nekaj mesecev pred pomonskim, na drugi strani pa cerkev sv. Florijana pod hribom in Donačka gora na desni. Višina stolpa je povezana prav s cerkvijo v daljavi: lastnik je hotel videti sv. Florijana, tam so pokopani njegovi starši. Računal je na kakšnih 15 metrov, a cerkev je moč videti šele pri triindvajsetih metrih in pol, pa so vse skupaj velikodušno zaokrožili na petindvajset metrov.

Stolp Janina: vedno odprt za vse

Kovinski razgledni stolp Janina (naglas na prvem a) na 362 metrih nadmorske višine je s petnajstimi metri najnižji od stolpov. Postavili so ga leta 1956, pred štirimi leti ga je odkupila občina in ponovno obnovila. Najava ni potrebna, vstopnine ni, stolp je prosto dostopen – če ga seveda najdete. Navigacija naju je privedla do kraja, kjer se vzpenjajoča se cesta spet prevesi navzdol. Verjamem, da je dostop še s kakšne druge strani, a so Googlu to pozabili omeniti – kar pustil naju je tam, rekel, na cilju ste, in se ni hotel več pogovarjati.

Šimen Zupančič

Nikjer kažipota ali označbe, samo steza, ki vodi v strm hrib, stolp se je pa nekam potuhnil. Tistih petnajst metrov na vrh stolpa bi že šla, še v tale navpični hrib pa ne bom lezla, sem rekla, kar sam pojdi. In Šimen je šel, mene je pa spodaj zabavala mačka, ki se je vneto drgnila ob moje noge, potem ko se je prej radostno povaljala po prašni cesti. Zelo glasna je bila, hotela je nagrado, se mi zdi, pa nisem imela ničesar. Padlo je nekaj kapelj dežja, potem so si premislile. Ko se je Šimen vrnil, ni bil več videti čisto prepričan, da bo šel na naslednji stolp peš, kot je najavljal prej.

Lep stolp je, kovinski s spiralnim stopniščem. Koliko lesenih stopnic ima, ni bilo mogoče zatrdno ugotoviti, nekje smo našli številko 83.

Stolp Kristal: iz oči v oči z oblaki

Najvišji in najbolj znan – pet milijonov vredni (dva od teh je prijazno dala država) stolp Kristal na Tržaškem hribu je s 106 metri tudi najvišji razgledni stolp v Sloveniji. Ampak ni treba nikamor lesti, dostopen je z avtom in javnim prevozom, s stopnicami pa tudi ni bilo nič, peš po stopnicah je namreč prepovedano hoditi, edina možnost je dvigalo, ki gor in dol pridrvi v 35 sekundah. A tudi ta možnost ni za omahljivce, dvigalo je namreč panoramsko in ima eno steno stekleno. Nazaj grede se bom peljala s hrbtom proti oknu, sem napovedala, ampak se nisem, zrla sem v globino, ki mi je drvela naproti, in debelo požirala.

Šimen Zupančič

Vmes sem v kavarni prijazno gospodarico zares dobrih tortic in hladne pijače vprašala, ali je šla kdaj v službo po stopnicah. Ja, je rekla, enkrat, ko so se z dvigalom ukvarjali vzdrževalci, pa ni hotela čakati in se je peš odpravila gor. Dvajset minut je potrebovala do vrha. A samo, sem rekla, to pa ni veliko za skoraj 600 stopnic. Videti je bila osupla. A jih ni tristo in nekaj, je rekla. Ne, Wikipedija pravi 594. Očitno jih je pozabila šteti, tudi ko je šla dol, to je bilo ob drugi priložnosti – in je dol prišla vsa vrtoglava, ker je toliko časa hodila v krogu.

Ko sva prišla ven, so padle prve debele kaplje. Nič hudega, sva rekla, zdaj lahko dežuje. In tudi je. 

Kot pravi naslov tistega filma, Na sončen dan se vidi neskončno daleč – ni bil več sončen dan, pa se je kljub temu daleč videlo, sploh sem bila pa nadzadovoljna zaradi oblakov, tam zgoraj na najvišji ploščadi na sto štirih metrih se je zdelo, da smo si skoraj iz oči v oči, oblaki in jaz. Hecna perspektiva.

Šimen Zupančič

V kavarni je steklena lina s pogledom naravnost navzdol, moraš kar malo debelo požreti, da stopiš tja gor, do tal je zares, ZARES daleč. Ni za reve, vam povem – sem se podala čez, večkrat, in vsakič vroče upala, da so tisti, ki so naredili tista steklena tla, vedeli, kaj delajo.