Pa naj še kdo reče, da jesen življenja ne more biti vesela, optimistična, prežeta z radovednostjo in željo po zabavi ter novih doživetjih. Potem ko je ekipa Janine velike preobrazbe lani polepšala in navdušila varovanke v DEOSU v Notranjih Goricah, smo letos nadaljevali lepotno »turnejo« po Sloveniji in neskončno uživali med iskrivimi varovankami Doma starejših občanov v Vrtojbi, ki mu je neutrudna Ana Petrič dala nov zagon ter energijo.
Sonja Pavšič: Na lovu za stotico
»Sem rojena Kraševka, iz Kobdilja pri Štanjelu. Rojena sem bila na veliki kmetiji, kjer je bilo lačnih ust in dela veliko, obilja pa malo. Žal smo v otroštvu doživeli več težkega kot lepega, še posebej ker smo bili med vojno pregnani. Od doma smo odšli le s tistim, kar smo imeli na sebi. Ko smo čez trinajst mesecev prišli nazaj, je bilo vse porušeno, vendar se nismo dali, po vojni smo gradili novo deželo in svobodo ter bili hvaležni, da smo preživeli,« je pripovedovala izjemno vitalna Sonja nalezljivo dobre volje, ki bo čez nekaj dni praznovala devetdeseti rojstni dan.
Njen um je oster kot britev, leta so prizanesla njenemu spominu in se vsega spominja, kot bi bilo včeraj. »Moj tata se je rad šalil, da sem rojen mešetar, kot smo rekli na Krasu – znala sem vrteti jezik in prodajati. Zato sem bila kot trgovski potnik za konfekcijo uspešna. Hodila sem po sejmih in modnih revijah v nekdanji skupni državi, izbirala modele in jih ponujala trgovinam. Tisto so bili drugi časi, saj se pri nas ni dobilo lepih stvari, tekstilne tovarne pa so bile v največjem razcvetu. Modna industrija je bila v nekdanji Jugoslaviji zelo močna, oblačila pa bistveno kakovostnejša, kot so v poplavi hitre mode današnja,« je razložila. Upokojila se je pri 56 letih, a s polno delovno dobo 35 let.
»Žal v pokoju nisem preveč uživala, saj mi je že čez eno leto čisto prehitro umrl mož. Skupaj sva bila štirideset let, potem pa se nisem več poročila; s svojim možem sem imela res srečo, da sem dobila krasnega človeka. Da bi na stara leta dobila kakšno pokoro, si pa nisem želela,« je povedala iskriva upokojenka, ki v domu starejših uživa. Trezno je razmišljala, da pri njenih letih ni dobro, če živi sama v Novi Gorici, pade in dolgo kliče na pomoč. Ko se je odločila, da bo šla v dom, je to želela izpeljati hitro. »Najprej sem šla pogledat in je bilo tu v Vrtojbi kot v hotelu, recepcija pa kot v kavarni. Ko sem se preselila, sem hitro našla prijateljice, česar sem zelo vesela, saj me je doma občasno mučila osamljenost. Zdaj si želim čim lepše preživeti dneve, ki so mi namenjeni, ko pa bo prišel moj čas, bi bilo lepo, če bi kar zaspala. Vseeno pa se znam veseliti lepih trenutkov, denimo takšnih, kot je danes ta preobrazba.«
Sonjin recept za dolgo življenje: »Fejst delati, saj te to žene naprej in pomaga preboleti težke trenutke, ki v življenju tako ali tako pridejo. In pa najti veselje v drobnih stvareh, kot smo jih počeli danes.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
