Primož Lavre

Čeprav minister razume težave gospodarstva, pa je bil vseeno razočaran nad njihovo odločitvijo. Predvsem pa je Hanu žal, da prav v primeru zimskega regresa gospodarstveniki niso do konca vztrajali na Ekonomsko-socialnem svetu.

Gospod Han, vi ste se kot minister znašli na nakovalu med vlado in gospodarstvom. Je že minil kakšen teden, ko vam ni bilo treba miriti strasti?

Že pri pokojninski reformi sem aktivno sodeloval, da nismo zgolj merili moči, ampak prišli do enotnega dogovora. Tako sem ravnal tudi pri več drugih pomembnih zakonih. Mogoče je pogled nekaterih ministrov včasih drugačen kot moj. Nekateri ministri se ne zavedajo, da je gospodarstvo vendarle temelj, zaradi katerega nastane tudi socialna blaginja, in da gresta gospodarstvo in sociala z roko v roki. Na eni strani solidarnost, na drugi strani razvoj.

Včasih sem razočaran, ker se preveč kaže s prstom le na posameznike v gospodarstvu, ki naredijo napako, premalo poudarka pa je na dobrih zgodbah. Kršitelje je treba sankcionirati, ne moremo pa zaradi nekaj posameznikov, ki so za gospodarstvo slab zgled, sankcionirati celotnega gospodarstva.  

Večkrat se zdi, da nismo samo novinarji presenečeni ob nekaterih novicah. 

Vsi govorijo o bombonih, eni govorijo celo o slaščičarnah, ki se dogajajo pred volitvami. Nobena vlada ni imuna na sprejemanje odločitev, s katerimi želijo nagovarjati volivke in volivce pred volitvami. Sam na nekatere stvari gledam drugače. In četudi zaradi tega kdaj nisem najbolj priljubljen, se mi zdi prav, da povem to, v kar verjamem.

Mi moramo gledati državo kot celoto, in ko sprejmemo odločitve, moramo gledati horizontalno – malo širše in bolj dolgoročno. Če smo levosredinska vlada in tako bolj naklonjeni sindikatom, delavcem, moramo hkrati spoštovani delodajalce. Če tega ne bomo storili, bo prišla druga vlada, ki pa ne bo spoštovala delavcev, in to ni dobro za razvoj države.

Kje največkrat nastanejo kratki stiki? Videti je, kot da vsak sestanek Ekonomsko-socialnega sveta zapusti slabe volje.

Mogoče se prevečkrat zgodi, da se eni ali drugi zakopljejo v svoj prav in enostavno ne pridemo do odločitve. Razloge za to pa je iskati tudi v neurejenem financiranju sindikatov ter Gospodarske in Obrtne zbornice. Vsi ti so pod hudim pritiskom, vsaj pogajalci, ker jih članstvo spodbuja, da morajo biti glasni, drugače izgubljajo članstvo.

Prej ali slej se bomo morali dogovoriti, kako priti do stabilnega financiranja za delodajalce in sindikate, da se bomo res lahko vsi osredotočili predvsem na vsebinske rešitve.

Primož Lavre

Mislite tukaj na obvezno članstvo v zbornici? 

Socialni demokrati smo bili proti ukinitvi obveznega članstva, ker smo vedeli, kaj to pomeni v praksi. Zbornice brez urejenega financiranja težko opravljajo svoje delo tako, kot bi ga morale.

Ko se moraš boriti za vsakega člana, si prisiljen biti glasen, včasih tudi bolj populističen, samo zato da te kdo sliši. To ni očitek zbornicam, to je posledica sistema.

Če imaš financiranje urejeno, se lahko ukvarjaš z vsebino, s stroko in rešitvami. In to potrebujemo – močne, strokovne socialne partnerje. Vlada namreč potrebuje tako delodajalce kot sindikate, in to takšne, ki se lahko posvečajo bistvu, ne pa zbiranju članarine.

Iz gospodarstva pogosto slišimo, da je vlada z ukrepi prepočasna. Nazadnje so bili precej razburjeni pri potrjevanju sheme za skrajšani delovni čas. 

Včasih so kakšna kritična stališča gospodarstva neupravičena. Ko so bile poplave, smo bili na svojem resorju neizmerno hitri. V mesecu po poplavah smo že plačali avanse vsem podjetjem, ki so utrpela škodo, in v nekaj mesecih izvedli izplačila, s čimer smo ohranili stabilnost gospodarstva. Tudi pri energetski krizi smo s subvencijami za elektriko in plin odreagirali razmeroma hitro.

Kar pa zadeva shemo za skrajšani delovni čas, pa je tako, da ko imaš na eni strani brezposelnost, ki je v Sloveniji na najnižji točki, po drugi strani pa vidiš, kaj se dogaja v Evropi, je treba te mehanizme kdaj pa kdaj hitreje sprejeti. Ampak mislim, da smo skupaj z gospodarsko zbornico razmeroma hitro sprejeli tudi to shemo za čakanje na delo.

Kje pa je zdaj tista najbolj kritična točka v pogovorih med državo in gospodarstvom? 

Vsi skupaj seveda govorimo o konkurenčnosti. Evropa je v zadnjih 10 do 15 letih sprejela odločitve, ki ne gredo vedno v prid gospodarstvu. Če si ogledam samo zeleni prehod, kako smo se odločili in omejili razvoj motorjev na notranje izgorevanje – da smo zapisali celo letnico 2035, ko se ne bo več smelo prodajati avtomobilov na dizelski pogon.

To se zdaj sicer spreminja. In da ne govorim o vsej administraciji in birokraciji, ki se je v Evropi nalagala in potem implementirala skozi države članice. Na svojem resorju se zavedamo, da je treba na tem delu narediti še en korak naprej.

Kako pa je z energetsko konkurenčnostjo? Kdaj lahko energetsko potratna podjetja pričakujejo pomoč? 

Z Gospodarsko zbornico in Ministrstvom za okolje in prostor smo v zaključni fazi dogovorov, da bi tistim podjetjem, ki za svoje proizvode porabijo največ energije, pomagali s subvencijo pri porabi električne energije. S tem bi obdržali to industrijo v Sloveniji, ki je temelj kompletnega gospodarstva, in hkrati omogočili konkurenčnost. Verjamem, da bomo to na vladi sprejeli še letos.

Kaj je zdaj največja zavora v Evropi? Ob sestavljanju komisije so vsi poudarjali, da bo treba največ narediti prav na tem področju. Ali so že vidni kakršnikoli rezultati? 

Če se primerjamo s Kitajsko, Ameriko in tudi Indijo, imajo eno prednost, ki je Evropa nima. Hitro odločanje. Po domače povedano: kar se ameriški predsednik Donald Trump dogovori, Amerika hitro sprocesira. Enako je na Kitajskem in v Indiji. Pri nas pa se najprej dogovorijo na Komisiji, potem morajo vse članice dogovor sprejeti, kar traja mesece; da ne govorim o letih. In tu je največja težava.

Seveda vsi poznamo Draghijevo poročilo, kjer je jasno zapisal, da je treba zmanjšati inovacijski zaostanek za Ameriko in Kitajsko, da je treba poskrbeti za razogljičenje industrije in zmanjšati odvisnost od kritičnih surovin. Vse to je na papirju – zdaj je treba to še sprejeti. Tukaj pa vidim, da države že niso več tako enotne.

Primož Lavre

V ponedeljek ste v parlamentu dejali, da moramo v Sloveniji normalizirati poslovno okolje. Kaj ste s tem mislili?

Ključno je, da ustvarimo predvidljivo poslovno okolje. To pomeni, da se moramo dogovoriti o davčni politiki. Vsi vemo, da imamo razmeroma visoko obdavčene dohodke iz dela, da imamo, kar zadeva premoženje, zelo ugodno davčno okolje. Glede na to, da so javne šole, javno zdravstvo in preostale javne storitve odvisne od tega, koliko poberemo davkov, se je pomembno dogovoriti, kakšno davčno politiko bomo imeli.

Jaz bi pri davčni zakonodaji naredil širok dogovor, ki bi veljal za najmanj 15 let. To je ta predvidljivost, ki je pomembna tudi za privabljanje novih investitorjev v Slovenijo. Drugo, kar moramo absolutno popraviti, je umeščanje objektov v prostor. Na tem področju imamo hude težave z dolgotrajnimi postopki. In tretja zadeva je, da se dogovorimo, kako bomo delovali glede kadrov, zmanjšali administracijo in poskrbeli za zaposlene, da bodo imeli dostojno življenje. 

Najbrž ni vse tako črno, kakor se sliši. V Slovenijo je prišlo nekaj pomembnih investitorjev. Kdo bo naslednji?

V Sloveniji imamo življenjski standard, če gledamo druge države, na visoki ravni. Seveda imamo ljudi, ki težko živijo, ampak kadar politiki govorimo in kažemo s prstom na druge države, vzamemo samo en segment: Na Hrvaškem na primer govorimo o super davčnem okolju za gospodarstvo, s čimer se strinjam. Ampak ko se bomo pogovarjali o pokojninah, vemo, da so v Sloveniji pokojnine bistveno višje in da je za starejše bolje poskrbljeno.

Kar zadeva pa investicije, velika podjetja ali multinacionalke ne investirajo v neko državo ali občino, ker jim je ta država ali občina všeč, ampak najprej naredijo ogromno analiz – kaj je dobrega in kaj je slabega. Če bi bila Slovenija res v tako slabem stanju, kot želijo nekateri prikazati, potem se Renault ne bi odločil, da bo Revoz eno izmed podjetij, kjer bodo delali električne avtomobile, Lek in Sandoz ne bi investirala 700 milijonov evrov, Palfinger ne bi dodatno investiral v Ormožu in tudi Paloma ne bi investirala dodatnih 100 milijonov v novo tovarno.

Zadovoljen sem, da smo na svojem ministrstvu te procese vendarle peljali in izpeljali, da smo investitorje prepričali z zakoni, s poslovnim okoljem, da je Slovenija država, kamor se izplača vlagati. 

Postavljajo se temelji za prestrukturiranje Šaleške doline. Ali vemo, kaj želimo?

Vsak ima svoj pogled na ta projekt v Šaleški dolini. Dejstvo je, da je več desetletij Šaleška dolina prek Premogovnika Velenje skrbela, da smo bili Slovenci na toplem in da smo imeli dovolj energije. Na zgodbo Teša je padel črn madež, tu ni nobenega dvoma. Zdaj smo vsi bolj pozorni, kako in na kakšen način bodo v Šaleški dolini zgodbo odpeljali.

Tudi zaradi zelenega prehoda je jasno, da bomo morali rudnik do leta 2033 zapreti. Zato zaposleni potrebujejo priložnost za nova delovna mesta, ki ne bodo vezana na premogovnik. Investirati moramo v nove tehnologije, da bodo imeli otroci rudarjev svetlo prihodnost, saj si to preprosto zaslužijo.

Je priložnost vesoljska tehnologija?

Seveda je. Vesoljska tehnologija je ena svetla točka v Sloveniji, ki je pomembna ne samo za Šaleško dolino, temveč za vso državo. Zadovoljen sem, da smo v tem mandatu postali polnopravni člani Evropske vesoljske agencije. Podvojili smo sredstva za članarino in verjamem, da se bodo naša uspešna podjetja uvrstila v vse te nabavne verige. Nekatera podjetja so že uspešna in to bo neka nova priložnost za Slovenijo. 

V tem primeru govorimo o podjetjih, ki si jih najbolj želimo, z veliko dodano vrednostjo? 

Glede na demografijo in na težave, ki jih ima ne samo Slovenija, ampak Evropa nasploh, bomo morali svoja podjetja tehnološko prenoviti. Osredotočiti se bomo morali na digitalizacijo, robotizacijo in dvig dodane vrednosti, da bomo lahko pokrili vse javne storitve. In mislim, da smo na pravi poti. 

Ivo Boscarol je poskušal primerjati javno mnenje o gospodarstvenikih in športnikih ter se vprašal, zakaj najboljši slovenski športniki ne plačujejo davkov v Sloveniji. Bi morala Pogačar in Roglič plačevati davke v Sloveniji?

Na ministrstvu smo zelo ponosni na to, kar smo naredili v športu v zadnjih dveh, treh letih. Podvojili smo sredstva za delovanje športa na nivoju zvez, športnikom bomo po koncu kariere omogočili, da se bodo lahko  prezaposlili. Dodatna finančna sredstva smo namenili paralimpijcem, predvsem pa smo ogromno investirali v športno infrastrukturo. Odobrili smo 308 projektov športne infrastrukture po vsej Sloveniji, za kar smo namenili skoraj 70 milijonov evrov. Ko so še občine dodale sredstva, smo prišli na skoraj 243 milijonov evrov.

Če imamo urejene temelje, je zdaj treba urediti še financiranje ekip. To pa lahko naredimo samo s spremembo davčne zakonodaje. Ministrstvu za finance in tudi vladi smo že predlagali, da bi z davčno politiko spodbudili podjetja k investiranju v športne ekipe – ali je to Cedevita Olimpija ali sta to košarkarski ali rokometni klub Pivovarna Laško ali pa nogometna društva, vseeno.

Omenili ste naše najbogatejše športnike, ki imajo račune v Monaku. Jaz sem prvi za to, da Slovenija vendarle naredi takšno davčno politiko, da Pogačarja in vse te športnike pripeljemo nazaj v Slovenijo. Zdaj od njih ne dobimo nič davka. Ključno je, da bi nekaj dobili v proračun, športniki pa bi se sprehajali po Ljubljani, po Sloveniji, in bili magnet za naše mlade talente.

Primož Lavre

Obeta se nam več športnih dogodkov, na primer evropsko prvenstvo v kolesarstvu, kjer naj bi videli vse zvezdnike. Kaj nam to prinaša?

Da je šport prišel pod gospodarstvo, je bila moja ideja. Videl sem sinergije med turizmom, gospodarstvom in med športom. Naše športne zvezde, kot so Dončić, Pogačar, Šeško, Tina Maze, Janja Garnbret in še bi lahko našteval, so promotorji Slovenije. Skrbijo, da se govori in sliši o Sloveniji. Ko pa vključimo še zeleni, butični, trajnostni turizem, dobimo rezultate, kot jih v Sloveniji glede turizma že dolgo nismo imeli.

Gostili smo olimpijske igre mladih, evropsko prvenstvo žensk v rokometu, imamo konferenčno ligo, gostili bomo tudi evropsko prvenstvo v kolesarstvu. Se je pa vlada tudi odločila, da bomo leta 2029 gostitelji Evropskega prvenstva v košarki. To je platforma, da Slovenijo pokažemo v najboljši luči.

Je že prišel kakšen odgovor od organizatorjev Toura?

Za enkrat ne. S Tourom se bolj ukvarja kabinet predsednika vlade, ampak verjamem, da lahko pridemo do tega. Seveda pa govorimo o letu 2030. 

Če se še malo vrneva na aktualne teme – minister Jevšek je umaknil kandidaturo za veleposlanika. Je bila to njegova osebna odločitev ali se je posvetoval z vami?

To je bila njegova osebna odločitev po tem, ko je opravil razgovor s predsednico države. Gospod Jevšek ima izkušnje, vendarle je v Sarajevu že bil. Je odličen minister, šel je skozi vse postopke na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, in glede na vse zaplete se je dostojanstveno umaknil. 

Ali bi lahko to tudi razumeli kot SD-jev prispevek k normalizaciji odnosov med vlado in uradom predsednice?

SD je v teh štirih letih veliko naredil za normalizacijo odnosov. Ne nazadnje smo, tudi ko je bilo najtežje, znali prevzeti odgovornost – tako osebno kot strankarsko. In smo edina stranka, ki je to storila. Tudi ministrica Katič je odstopila pri zgodbi v Novem mestu, pa je bila verjetno zadnja, ki bi morala odstopiti. Bi moral kdo drug tudi odstopiti, pa pač ni. Ampak mi gledamo širšo sliko, ne le kaj bo dobrega za SD, ampak predvsem za ljudi. 

Mislite, da bi lahko še do konca mandata prišlo do imenovanja guvernerja, varuha človekovih pravic?

Dvaindvajset let sem že v politiki in nikoli nisem bil vajen takega dela. Da nimamo popolnjenih institucij, kot je guverner, kot je varuh, nam res ne more biti v ponos. Ne predsednici, ne vladi, ne politiki in tudi Sloveniji ne. Pri varuhu bo verjetno še malo težje, ker potrebujemo 60 glasov. Potem imamo še guvernerja in ustavne sodnike.

Če zdaj tega ne bomo naredili, kmalu pa bodo volitve, bo do sestave nove vlade minilo še skoraj  eno leto, ko ne bomo imeli popolnjenih institucij. In to je neizmerno slabo za državo. Jaz bom naredil vse, da vendarle pride do dogovora in da popolnimo te funkcije. Veste, mi nismo in ne bomo nikdar vztrajali pri tem, da mora biti na funkciji samo naš, pa ne glede na to, koliko bo to stalo državo. 

Kako pa vidite vlogo Vladimirja Prebiliča v predvolilni situaciji? Ali leva sredina išče s Prebiličem rešitev ali jo Prebilič išče zase? 

Ravno tako, kot zdaj sediva midva, sva sedela z gospodom Prebiličem na kavi. Poklical sem ga po telefonu, ga povabil na sestanek. Predstavil sem mu svoj pogled – da menim, da na levi sredini preveč drobimo glasove. Glede na to, da poznam njegovo stranko, njegove posameznike, ki jih tudi cenim, sem mu predlagal, da razmislimo o skupni listi.

Tudi glede programa ne bi smeli imeti težav. Ja, smo stranka vladne koalicije in tudi vemo, kaj je bilo, kaj bi lahko storili drugače, so pa tudi druge izkušnje dobrodošle. Oni so se odločili drugače, zato bo naša stranka, ki ima odlične kandidate in program, šla lastno pot na teh volitvah. Verjamem, da lahko z močnejšo socialno demokracijo v naslednji vladi in z drugačnimi, bolj sodelujočimi odnosi naredimo tisto, kar je pomembno za Slovenijo. 

Imate predvolilni program že napisan?

Že zelo dolgo. Mi svojih vrednot ne spreminjamo. Seveda je pa treba program prilagajati glede na okoliščine. Pred deset leti, ko je bilo 130 tisoč brezposelnih, smo program drugače zastavili kot zdaj, ko delovne sile primanjkuje. In na takšne spremembe se je treba odzvati. Če izpostavim samo eno stvar: upokojenec, ki dela 40 let in je že zaslužil pokojnino, ne bi smel imeti nobene težave, da bi delal še po tem, ko se upokoji in za kar bi dobil stoodstotno plačo. S tem bi zmanjšali pritisk na nekatera delovna mesta, ki jih danes zasedajo tujci, pa bi lahko ta dela opravljali mladi upokojenci.

Primož Lavre

Se ne bi potem dogajalo, da bi nekateri ostajali na delovnih mestih do smrti? Na primer profesorji na fakultetah? 

Saj to se že dogaja. Vidim, da imamo v šolstvu hude probleme. Na primer nimamo dovolj učiteljev, enostavno se mlada generacija ne odloča več za ta plemenit poklic. Res pa je tukaj glavni problem plača. Ta uravnilovka ni v redu in zato nam primanjkuje ljudi. Zakaj ne bi učitelj, ki je oddelal svoje, nadaljeval dela in pomagal s svojimi izkušnjami?

Želim si, da bi kakšna mlada upokojenka, čeprav je poklic zelo zahteven, delala v domu za starejše, s tem pa bi dobila tudi dostojno plačilo. Ne pa tako kot zdaj, ko morajo gledati, da ne presežejo ur. Enakega mnenja sem tudi glede šoferjev in preostalih poklicev. Na splošno ocenjujem, da se moramo pogovarjati v tej smeri. 

Na katere tri stvari ste najbolj ponosni v tem svojem mandatu?

Najbolj sem ponosen, ko grem po hodniku tega ministrstva in vidim zadovoljne zaposlene. Ko sem prišel na ministrski stol, sem razmišljal, da vse te ljudi tukaj potrebujem. Nikogar nisem spraševal, v kateri stranki je, in nikogar nismo presedli v klet. In to se mi je vrnilo kot dobro. OECD je opravil analizo in naše ministrstvo je v celotni državni upravi zasedlo prvo mesto glede na zadovoljstvo zaposlenih – to je rezultat odnosa do ljudi.

Drugače pa smo res veliko naredili na področju športa – smo celo tretji najbolj športni narod na svetu. Smo se pa tudi odločili, da bomo našo Planico povečali, da bodo lahko letalci leteli vse do 270 metrov, da bo svetovni rekord ostal v Sloveniji. Ponosen sem tudi na dogovor z Magno o vračilu denarja, o zadevi, ki je že skoraj šla v pozabo. Vse to so zadeve, malenkosti, iz katerih smo zgradili velike zgodbe.