Predstavljajte si, da v nekaj tednih izgubite starše, dom, stanovanje, denar, tudi socialno in zdravstveno zavarovanje. Ostanete brez vsega udobja, varnosti in tudi brez družine. Zveni kot scenarij za kriminalni film, v resnici pa je to zgodba, ki jo je pred 30 leti doživela novinarka, pisateljica in naša kolumnistka Katarina Keček. V svojem drugem romanu Okupatorjeva hči, napisanem po resničnih dogodkih, je opisala leta po osamosvojitvi Slovenije, svoje brezdomstvo kot posledico izbrisa in večletni beg pred sistemom. Po prebolelem raku na dojki, o čemer je redno in odkrito pisala za našo revijo, se Katarina ne da. Zdaj nam je postregla z novo zgodbo, morda še hujšo od raka.
Kaj je za vas huje, zdaj ko vemo, da ste del življenja prebili na cesti kot brezdomka – to obdobje ali rak, ki ste ga preživljali še lani?
Obe obdobji sta bili po svoje grozni. Nobenega si nisem želela, padla sem vanju. V obeh primerih se na začetku nisem znašla, to moram priznati. Dolga leta sem celo mislila, da sem samo jaz izbrisana, zaradi mojega očeta, ki je bil v nekdanji JLA polkovnik in komandant v ptujski vojašnici. Šele leta pozneje, ko sem postala novinarka na POP TV, sem ugotovila, da nisem sama in da ima podobno zgodbo še vsaj 25.670 prebivalcev Slovenije. Pri raku je bilo podobno. Šla sem na rutinski pregled z mamografijo in naslednji dan sem že bila v tretjem stadiju raka ter čakala na amputacijo dojke. Na nobeno od teh zgodb nisem bila pripravljena in obe sem težko prenašala.
Zakaj roman Okupatorjeva hči 30 let po izbrisu? Zakaj niste te zgodbe napisali prej?
30 let sem čakala, da se bo tega obdobja po osamosvojitvi, tudi s politične plati, lotil resen pisatelj, zgodovinar, morda kakšen izbrisani prebivalec Slovenije, ki bo popisal svojo kalvarijo, ki jo je moral preživeti zaradi tega protiustavnega in nezakonitega dejanja takratne Demosove vlade. O tem je pozneje Ustavno sodišče RS odločalo dvakrat v prid izbrisanim in tudi evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da to ni sprejemljivo, pa se ni nič zgodilo. Med zdravljenjem raka sem ugotovila, da nimam več časa čakati, očitno je ta zgodba čakala name, da jo popišem tako, kot znam, novinarsko natančno in brutalno. Ampak roman Okupatorjeva hči ni zgodba o izbrisanih. To je zgodba o izbrisani prebivalki Slovenije in o tem, kako preživeti, ko si sam in so vsi proti tebi.
Vam je bilo težko vse to napisati? Večkrat ste povedali, da ste svojo zgodbo skrivali pred drugimi.
Med zdravljenjem sem imela tudi obdobje, ko sem mislila, da mi raka ne bo uspelo premagati, da nisem ena tistih srečnic. Na srečo nisem obupala, enako izkušnjo imam tudi iz časa izbrisa. V obeh mučnih zgodbah sem se morala sama dokopati do izhoda, rešitve, kakor sem vedela in znala. Z romanom želim ljudem povedati, da naj nikoli ne obupajo, četudi se je ves svet zarotil proti njim. Sem šolski primer tega, kako je mogoče vse preživeti, če verjameš vase in v svoj uspeh. Človeka lahko uničiš, ne moreš pa ga premagati.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
