Ko se Primož Roglič sprehodi med domačini, ga objame topel val ponosa. Čuti se v zraku, ta zanos. Da je malo bolj naš kot od tistih onkraj hriba. Pa od tistih po svetu, čeravno vas Strahovlje pri Kisovcu že dolgo ni več njegov dom. Lepo ga je videti. Skromen je kot nekdaj, zadržan, a spoštljiv do vsakogar, ki mu seže v roko ali ga odobravajoče potreplja po hrbtu. Vzpon v svetovno kolesarsko elito na njegovo kožo ni nalepil napuha, le hvaležnost do ljudi, ki zanj stiskajo pesti, se veselijo, točijo solze. A nemara si obrazi doma in po svetu težko predstavljajo, kakšno je v resnici življenje jeklenega moža in njegove družine. Med kratkim obiskom rodnih krajev nas je Lora, športnikova soproga in desna roka, popeljala po poteh, na katerih jih ne spremljajo kamere in žarometi.
Primož, Lora ter petletni Lev in skoraj dveletni Aleks živijo v Monaku, a to je le en del njihovega pisanega mozaika, ki se spreminja tako hitro, kot bi ga opazovali skozi kalejdoskop. Njihovo drugo domovanje je avtodom, saj so pogosto na poti. Življenje Rogličevih je daleč od vsakdana klasičnih družin, a Lora poudarja, da je nesmiselno razmišljati, kako bi bilo, če bi živeli bolj tradicionalno. »Naše življenje je zagotovo drugačno, kot bi bilo, če Primož ne bi bil športnik. Ampak, iskreno, o tem nisem nikoli razmišljala. Fanta tukaj odraščata in to je edino, kar poznata. Sicer pa, kaj sploh je normalno življenje? Za nas je to normalno življenje. Edino, kar mogoče kdaj pogrešam, je, da bi bili malo dlje na istem mestu in ne bi vsakih 34 dni pakirali. Po drugi strani je pa ravno to čar in privilegij, ker lahko toliko doživimo.«
To je naša realnost
Primoževa služba pač ni vsakdanja. »Kakšen dan mine brez posebnosti, pride pa dan, ko traja do četrte ure zjutraj. Je drugače, a to je naša realnost, takšni so naši dnevi.« Fanta živita aktivno, veliko sta v naravi, spoznavata svet, poleg slovenskega usvajata francoski jezik, seveda pa sta še posebej vznemirjena, ko pridejo v Slovenijo, kjer sta deležna topline starih staršev in drugih sorodnikov. »To je najljubše potovanje,« se smeji Lora, ki je do klepeta o zasebnosti sicer zadržana, nam pa je le malce priprla vrata in nas popeljala skozi vsakdan družine enega najbolj cenjenih kolesarjev na svetu.
»Niti en dan ni enak drugemu. Kar jim je skupno, je to, da običajno ni oprijemljivega načrta, saj se lahko v zadnjem trenutku spremeni vse. Za nas to pomeni, da se vse odvija po njegovih notah, saj se mu skušamo kar najbolj prilagoditi. Če se, denimo, pokvarijo načrti v okviru dirke, to za nas pomeni intenzivne spremembe, ki jih je treba sprejeti, se z njimi sprijazniti in pač narediti, kar je treba, četudi ni preprosto.«
Obdržati družino skupaj ni najlažje
Kaj pa to pomeni zanjo in sinova, kako pogosto ga spremljajo? »Ves čas zagotovo ne, ker pač ne gre, se pa trudimo, da smo čim več z njim na poti, saj je v bistvu to edini način, da zadržimo družino skupaj. Če gre, denimo, za štiri tedne na priprave, nato pa naravnost na dirko in se mu ne bi vsaj malo pridružili, ga ne bi videli skoraj dva meseca. Skušamo se mu čimbolj prilagajati in čim več hoditi z njim, kar pa ob dveh fantičih ni vedno najlažja stvar na svetu,« je iskrena Lora. Kdaj pa si Primož sploh lahko oddahne od vseh naporov? »Popolnega počitka zanj skorajda ni oziroma je zdaj, dva tedna po koncu sezone. Drugače pa je čas izven sezone namenjen opravljanju vseh tistih obveznosti in aktivnosti, za katere med letom bodisi ni časa bodisi nismo lokacijsko dosegljivi.«
Primož, kot ga ne poznamo
Družina ob redkih prostih dneh, ko se lahko posvetijo drug drugemu, ne počne nič posebnega. Za srečo pač ni potrebno veliko. To je čas, ko skušajo nadoknaditi bližino drug drugega, zato uživajo v preprostih rečeh, ki jim jih ponujajo aktivnosti v naravi. Fanta najbolj zabava gibanje, pa tudi zakonca se rada razvedrita ob preživljanju mirnih trenutkov na prostem. In kakšen oče je Primož? »Najboljši!« kot iz topa izstreli Lora. »Fanta ga obožujta in on njiju. To je res vloga, ki mu zelo ustreza.«
Kakšen je Primož zasebno in kakšen je njegov pogled na življenje, si lahko preberete v nadaljevanju prispevka, ki je objavljen v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
