»Moje ime je Ana in sem ravnateljeva hči.« Ana je bila tedaj stara 16 let. Te dni je pri Založbi 5KA izdala knjigo Ravnateljeva hči, v kateri s svojimi očmi opisuje tedanje dogajanje, in še pomembneje kot to, knjiga nosi pomembna sporočila, kaj se lahko naučimo iz te zgodbe. A najprej: kdo je Ana?
»Življenje me je v zgodnji mladosti naučilo, kako težko je živeti, ko tvoja zasebnost ne obstaja več, zato si želim podrobnejši odgovor na vprašanje, kdo je Ana, zadržati zase in za vse tiste, ki so mi resnično blizu. Za javnost bo dovolj, če me spozna kot avtorico knjige Ravnateljeva hči. Kot dekle, ki so ji zlobne besede ubile očeta in za trenutek odvzele vse, v kar je verjela. Kot dekle, ki se je počutilo krivo, da je njen oče storil samomor, in v nekem trenutku ni ne vedelo in ne znalo, kako naprej. Predvsem pa kot dekle, ki se je pobralo, si dovolilo sprejeti pomoč in predvsem ni dovolilo, da bi se novembra 2014 ustavilo tudi njeno življenje,« pravi Ana.
Brezskrbna in srečna otroška leta
»V spominih pogosto zatavam v otroštvo in tam vidim nasmejano deklico z dolgimi rjavimi lasmi in iskricami v očeh. Moje otroštvo je bilo srečno. Izhajala sem iz ljubeče družine, mami in ati sta naju z bratom vzgajala v mirnem in prijetnem okolju. Od nekdaj sem bila družabno dekle in moj krog prijateljic je bil iz leta v leto večji. Živeli smo v lepo urejeni hiši, imela sem svojo sobo, pogosto smo hodili na izlete in vsaj dvakrat letno tudi na dopust. Osnovno šolo sem končala brez večjih težav in se nato prepričana, da je to moj sanjski poklic, vpisala na srednjo veterinarsko šolo. Živela sem brezskrbno življenje, in kot marsikatera najstnica sem imela tudi jaz občutek, da ni stvari, ki bi me lahko prizadela in mi prekrižala načrte. Res sem bila srečna in očeta sem imela neskončno rada,« pripoveduje.
Oče, zvezda njenega življenja
»Spomini na očeta so najlepši spomini mojega otroštva. Moj oče je bil čudovit človek. Odločen, pravičen in strog, pa vendar vedno pripravljen prisluhniti in pomagati. Znal je z ljudmi in rad je ponudil roko, predvsem tistim, ki so jo v tistem trenutku najbolj potrebovali. Najraje se spominjam, kako je užival, ko sem mu kot mala punčka česala lase. Najdragocenejše, kar mi je položil v zibelko, je bilo prav to, da cenim svoj mir. Da mi vedno ne ustreza družba ljudi. Dal mi je tudi ljubezen do morja in prepričanje, da je popoldanski počitek pomemben vsaj toliko kot spanec ponoči. (smeh) Pa tudi to, da znam z besedami. Doživljala sem ga kot zelo pokončno in močno osebo. Navzven je deloval tako trden, tako odločen, tako močan. Šestnajst let sem bila prepričana, da moj oče ni ranljiv, da ga nič ne more zlomiti. Najbolj všeč mi je bil njegov nasmeh ob kakšnem mojem uspehu. Takrat sem vedela, da sem zadevo naredila res dobro in da je ponosen name. Zadnja leta njegovega življenja pa naju je najbolj povezoval aikido. Oba sva ga trenirala in ena izmed najtežjih stvari po njegovi smrti je bila moja vrnitev na blazine,« pove danes 26-letna Ana, ki prihaja s štajerskega konca in je velika ljubiteljica živali, narave in morja, ponosna lastnica posvojene muce Naomi ter predvsem oseba, ki neizmerno ceni svoj mir. Življenje jo je v zgodnji mladosti naučilo, kako težko je živeti, ko tvoja zasebnost ne obstaja več.
Ko se v trenutku vse sesuje
Njeno srečno otroštvo pa se je v trenutku podrlo kot hišica iz kart. Spominja se, da so na začetku tistega novembra bili z družino na morju, in takrat še nič ni nakazovalo, da se bo sredi meseca zgodilo nekaj, kar bo za vedno spremenilo njeno življenje in povzročilo, da je bil tisto njihov zadnji skupni dopust.
Nadaljevanje Anine pretresljive zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
