Dan se ni še niti prav začel, jutranjemu soncu se še ni uspelo privleči čez robove vršacev Julijcev, ko je odpravica, v kateri je bila poleg dveh planink in enega planinca še psička, že dosegla svoj cilj: vrh Jezerskega Stoga, manj znane gore med Fužinskimi planinami in Velim poljem. Prijetno utrujeni so gorniki posedli po podlogah na travi, da bi pričakali sončni vzhod; pili so sveže skuhano kavo in malicali sendviče ter občudovali razglede na svet, ki je ležal pod njimi kakor na dlani, medtem ko je psička, mlada in zvedava aljaška malamutka po imenu Emma, skrbno pripeta na povodcu grizljala jabolko. Ravno so hoteli pospraviti svoje reči in se vrniti v dolino, ko je tik ob njih v grmovju nekaj zašumelo; Emma je bila v hipu na nogah, in še preden jo je lahko kdo ustavil, je z gobcem zgrabila veliko črno kačo, ki je že lezla proti druščini, in jo vrgla daleč proč – kakor da bi svoji človeški prijateljici in prijatelja želela zaščititi pred strupenjačo! A jo je skupila sama; gadu je še uspelo zasaditi svoje strupnike v njen jezik.
Trajalo je vsega nekaj minut, da je strup pokazal svojo moč, se je nekaj dni zatem spominjala Emmina lastnica, mlada mikrobiologinja Špela Pleh. »Začela je krvaveti iz jezika in glasno jokati … Ulegla se je v senco in ni bila ničesar več sposobna. Po nekaj minutah se je pokakala in polulala, nato pa je vsakih pet minut doživljala napade panike zaradi bolečine. Jezik je zelo hitro zatekal, zaradi bolečin si ga je hotela spraskati iz gobca,« je lastnica pozneje na Facebooku opisala Emmino agonijo. Kot izkušena planinka, ki je dodobra seznanjena s protokolom ob kačjem ugrizu, je svoji kosmati prijateljici v grlo potisnila protibolečinske tablete ter jo s pomočjo spremljevalcev pomirila. V stiski je poklicala prijatelja, gorskega reševalca, ki ji je naročil, naj se nemudoma obrne na telefonsko številko 112 – in tako je stekla ena najbolj nenavadnih reševalnih akcij v slovenskih gorah v zadnjih letih.
Do roba smrti in nazaj
Prijazna operaterka jo je takoj povezala z Gorsko reševalno službo Bohinj in prekaljeni reševalci so začeli vse usklajevati. Bilo je okoli pol osmih zjutraj, ko je Špela Pleh v slušalki zaslišala glas veterinarja Žana Karničarja s Klinike za male živali pri Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kar je bilo prvo v nizu naključij, ki so se pozneje izkazala za odločilna; izkušeni veterinar je kot zunanji sodelavec klinike tisti konec tedna nadomeščal dopustniške odsotnosti stalnega osebja, sicer pa skrbi za zdravje vojaških službenih psov Slovenske vojske. Karničar namreč v prostem času kot prostovoljec deluje v okviru Gorske reševalne službe Jezersko, zato do potankosti pozna logistiko reševanja iz gora – pa najsi gre za ljudi ali za živali. »Lastnici sem ob klicu povedal, naj ima psička iztegnjen jezik in vrat ter naj miruje, in ji še naročil, naj pokliče na številko 112 za pomoč pri transportu,« je povedal dva dni zatem. »Nekaj minut pozneje sem iz regijskega centra za obveščanje Kranj na kliniko prejel klic in začela se je organizacija prevoza psičke.« Regijski center je aktiviral gorsko reševalno službo v Bohinju; v slednji so takoj presodili, da bi porabili preveč časa, če bi Emmo reševali peš, zato so poklicali dežurno ekipo Helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) Gorske reševalne zveze Slovenije, ki je s helikopterjem v lasti Policije v stalni pripravljenosti na Brniku.
Toda ko so reševalci prileteli do Jezerskega Stoga, so se znašli pred težavo: nikjer pod vrhom, kjer je čakala odprava z nesrečno Emmo, ni bilo mogoče pristati. Špela Pleh in njena spremljevalca so kosmato prijateljico skušali sami premakniti do bližnjega sedla, vendar jo je gadov strup do tedaj že tako zdelal, da ji je vsak premik povzročil strašne bolečine. Zato je helikopter priletel do njih in lebdel v zraku, da sta se iz njega lahko spustila zdravnica in reševalec in trpečo psičko dvignila v helikopter – odločitev je Emmino agonijo skrajšala za neprecenljive minute, če ne ure. Poleg nje so s seboj vzeli tudi njeno zaskrbljeno ljubečo lastnico, ki nikakor ni želela zapustiti štirinožne prijateljice v stiski. Helikopter je psičko odpeljal najprej v ljubljanski UKC, kjer imajo urejen helioport za nujne pristanke; tam jo je v pripravljenosti že čakal Žan Karničar. Brez odlašanja so mlado malamutko naložili v rešilni avto in jo prepeljali na Kliniko za male živali, pri čemer se Špela Pleh niti za hip ni ganila od nje. »Že med transportom smo psičko pregledali, ji začeli dovajati infuzijo in sredstva proti bolečinam,« je povedal Karničar, ki je vmes že končal izmeno in je kosmatinki priskočil na pomoč zunaj delovnega časa. Nastanili so jo na intenzivnem oddelku in ji takoj dali protistrup, nad kosmato bolnico pa je odtlej vestno bdela veterinarka Ksenija Praper. Nekaj dni pozneje je Špela Pleh na Facebooku sporočila, da se je njena ljubljenka dokončno izvlekla iz smrtne nevarnosti.
Letos imajo protistrup, lani ga ni bilo
Zgodba o reševanju psičke Emme je dokaz učinkovitosti slovenskih gorskih reševalcev in reševalk: celotna akcija je potekala brez zapletov, vsi so bili usklajeni in tako sta od trenutka, ko je gad zapičil strupnike v njen jezik, pa do tedaj, ko je prejela protistrup, minili vsega dve uri. Obenem pa je Emmina nezgoda tudi svojevrsten dokaz, da vsaj v takšnih primerih naša družbe premore še zadosti sočutja. Kot pojasnjuje podpredsednik krovne reševalske organizacije, Gorske reševalne zveze, Miha Primc, zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami reševalcem nalaga, da v nesreči ne smejo delati razlike med ljudmi in živalmi: »Mi pridemo na pomoč ne glede na stanje – to je naša dolžnost.« Stroške vseh reševanj krije državni proračun, zdravljenje pa v primerih, kot je Emmin, plača lastnica oziroma lastnik živali, če ravno nimajo urejenega posebnega zdravstvenega zavarovanja za svoje ljubljenčke.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
