Ker smo se z družino preselili blizu Trsta, so postali sprehodi nad Trstom, ob in v njem nekakšna stalnica. Pogled na Miramar, čarobni grad, ki gleda na morje, je bil kot kulisa vedno navzoč, nikoli pa se nismo odločili, da bi se iz Trsta sprehodili do njega. Prejšnjo soboto smo končno parkirali pri pristanišču v Barkovljah, lahko bi tudi bližje gradu ob cesti, saj s parkirišči v tem letnem času ni težav, a smo se želeli nadihati morskega zraka. Po štirih kilometrih smo vstopili v pravljični svet. Obkroženi z redkimi obiskovalci smo šli odkrivat grajski park.
Sin, ki je vse poletje kot vrtnar preživel v vrtovih sežanske vile Mirasaso (pogled na skale), je bil čisto začaran nad redkimi eksotičnimi rastlinami, ki jih je Ferdinand Maksimiljan, ta je dal zgraditi grad, menda prinašal s svojih potovanj. 22 hektarov je raj za botanike, biologe ali pa čisto preproste ljubitelje lepe narave. Ti hektari, zdaj spremenjeni v grajski park, so bili nekdaj poraščeni z grmovjem in so zato velike količine zemlje pripeljali iz avstrijske Štajerske in Koroške, drevesa ter grmovnice pa večinoma iz Lombardije in Benečije. Ferdinand Maksimilijan, ki je vse financiral sam, je ne le gradnjo, temveč tudi dela v parku budno spremljal, pa čeprav je bil veliko na poteh, s katerih je veliko rastlin. Veliko dela pa je imel predvsem Josef Laube, ki se je prvi ukvarjal z botanično zasnovo; leta 1859 ga je zamenjal Anton Jelinek. Gradnja je trajala štiri leta. Temeljni kamen so postavili 1. marca 1856. 1860. za božič sta bila golobčka Ferdinand Maksimilijan in Šarlota Belgijska, njegova kraljevska soproga, že vseljena.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.
