Urška Krišelj Grubar

V Botaničnem vrtu v Sežani dela kot glavna vrtnarica, ampak ona sploh ne mara, da ji kdo reče, da je glavna. »Glavna je narava. Jaz imam samo rada rožice in drevesa.« Živi v Orleku, kraški vasici blizu italijanske meje, kjer z očetom skrbita za domačijo. Odprla mi je »k'lonja« vrata v »borjač«, to je notranje dvorišče, in me povabila, da sva v četrtek zjutraj pasli ovce. Kako zelo pogrešamo stik s pristnimi ljudmi, povezanimi z naravo, začutimo šele, ko dobimo priložnost, da smo v njihovi bližini.

Zjutraj malo pred osmo me obišče soseda Melita s svojim 16-letnim kužkom Lakijem in polnim cekarjem solate. Pravi, da bo gotovo suša, ko pa na poscano Zofko ni dežja. En dan dopusta si je vzela pred obdobjem, ko se število obiskov Botaničnega vrta v Sežani, kjer med drugimi opravili dela kot glavna vrtnarica, močno poveča.

Doma ima manjšo kmetijo, za katero skrbi z očetom Brunom, ki jih ima že krepko čez devetdeset. Še vedno ji pomaga, kolikor zmore (pa še malo več), ampak leta zahtevajo, da »tatko«, kot rečejo očetu na Krasu, vseeno malo več počiva, in tako Meliti ne preostane drugega, kot da je vseskozi v naravi. Zjutraj v sežanskem botaničnem vrtu, popoldne in do noči pa doma. Pooseblja kraško naravo, ki živi skoznjo. Tako pristna in prvobitna ženska je, da je terapevtsko, že samo če si v njeni bližini. Spijeva kafe, potem me pa vpraša, ali grem z njo. »Kam?« jo vprašam. »Ovce past.« Spustim vse iz rok. Greva.

Urška Krišelj Grubar

Divji kraški vrt

Z Lakijem se sprehodimo po gozdni poti, obdani s suhozidom, do kraške domačije, kjer živi Melita. Ko odpre vrata v dvorišče za majhnim traktorjem, na katerega »tatko« Bruno še vedno sede, zagledam čudovito sožitje najrazličnejših rastlin, ki sta jih pred več kot šestdesetimi leti sadila Melitina starša. Onadva sta vanjo in v njeno sestro Suzano prenesla ljubezen do rastlin. Suzana je šla v šolo za cvetličarko v Celje, Melita pa na kmetijsko v Novo Gorico. Še preden »osvobodi« ovce, stopiva v njen divji kraški vrt.

Pokaže mi belo potoniko, ki jo je oče pred pol stoletja prinesel iz Trsta. Spomni se, kako so s kolesi hodili do bližnjih Opčin, potem pa s tramvajem v Trst. In nazaj grede so se vedno ustavili v semenarni, pove. Te že davno ni več, a v njenem vrtu še vedno živijo mnoge rastline, ki so vzklile iz njihovih semen,  med njimi bele zelnate potonike.

Sredi vrta, zelenjavno-cvetličnega, opazim tudi tri limone. Ena ima še posebej zanimivo zgodovino, saj je darilo zdaj že pokojnega Franca Vrtovca, nekdanjega vrtnarja v botaničnem vrtu še iz časov, ko je tam bival lastnik vile Mirasasso, gospod Scaramanda. Melita ima v načrtu, da bo limono cepila in potem iz limon morebiti pripravljala limončelo. Tudi za goste botaničnega vrta.

Urška Krišelj Grubar

Zamisli ima veliko, časa pa premalo. Bodo že počakale, pravi, ko bo šla v »penzijon« čez nekaj let. Dotlej bi pa rada čim več znanja, ki ga je usvojila, prenesla naprej. Njen domači kraški vrt bo pač malo bolj divji. Vse pusti, da raste, mrtvo koprivo, ki bi jo marsikdo prvo vrgel ven kot odvečen plevel, pušča zaradi čmrljev. »Ta lepša žival na svetu je zame čmrlj.« Ja, kako pa to, jo vprašam. » Ma so nerodne, a se mi to tako dopade.« Še nikoli je ni noben pičil. Na drugem mestu so ježki, pa potem veverice, ampak čez čmrlja ga pa ni. Komaj čaka, da samičke prilezejo iz zemlje.

Ognjič je na vrtu tudi zato, da privablja čebelice in odganja plevel. O muškatni salviji sem prav dan pred tem poslušala poznavalko vonjev Petro Smrtnik in si zaželela, da bi jo videla v živo. Želja se mi je že prihodnji dan uresničila. »Poduhaj še to vrtnico,« mi reče, malo se nama pa že mudi na pašo. »To je bela vrtnica brez trnjev.« Poduham in uživam v nežnem opojnem vonju, ona pa mi pove, da je tudi ta roža darilo Julice in njenega že pokojnega moža Janka Kodriča. Kar napiši njuni imeni. Pozabljajo se imena ljudi, ki veliko vedo o gojenju rastlin.

Urška Krišelj Grubar

Glavna vrtnarica v botaničnem vrtu v Sežani

Mnogi jo poznajo kot glavno vrtnarico v sežanskem botaničnem vrtu, ampak ona zase nikoli ne bi rekla, da je v čem glavna. Glavna je lahko samo narava. V botaničnem vrtu dela trinajst let. V največje veselje ji je, da so obiskovalci zadovoljni, da jim pove, kar ve, na način, da se tudi njim zgodi kakšen preblisk. Zdaj je čas cvetenja vrtnic, ko je tudi obisk v vrtu najbolj množičen. Dela kot vrtnarica in vodi skupine, ki vrt obiskujejo, ob tem pa zelo rada predaja znanje na svoja dva fanta v vrtu, vrtnarja Janeza in  študenta Jerneja. Mladih, ki znajo delati z rokami, je vse manj, če pa že so, večina najprej vpraša, koliko bodo plačani. To je že en čuden pokazatelj, ampak v tem času prevladuje.

Medtem ko se pogovarjava, pozabiva na ovce, ki so ušle na sosednji travnik. Dobim navodilo, kam naj se premaknem, a nekaj izkušenj z ovcami imam tudi sama, saj sem rasla z njimi. Nikoli si pa nisem vzela časa, da bi na četrtkovo jutro v njihovi družbi legla v travo in zrla v oblake, čakajoč na poscano Zofko. Ko sem se vračala domov, sem za popotnico dobila sadiko 50 let stare bele potonike, drenovo marmelado in cvet neke stare pozabljene sorte vrtnice brez trnjev. Taka pozabljena sorta človeške vrste je tudi ta modra svetla ženska, povezana z naravo, brez bodic.