Šimen Zupančič

Ko je ugotovila, česa vsega je sposobna, je začela bolj verjeti vase. Oddaja je bila pravzaprav zelo pomembna na poti njene preobrazbe, da se je končno otresla negotovosti in zadržanosti, zaradi katerih je zunanji svet ni mogel videti take, kakršna je – nežna, a divja v srcu, ženska, ki želi življenje zajemati z veliko žlico in si marsikaj upa. »Saj nimam kaj izgubiti!« pravi.

Adrenalinskih podvigov se loteva že od nekdaj. Za trideseti rojstni dan si je kupila skok s padalom iz letala v tandemu, že prej pa je skočila z elastično vrvjo (bungee jumping). »Le tisti, ki je kdaj izkusil te trenutke, ki jih ni mogoče opisati, ve, kako neverjetni so,« razloži, zakaj vedno potem hočeš še. Nekaj časa je bila celo motoristka, a ker ni imela primerne družbe, se je od jeklenega prijatelja poslovila. Te adrenalinske trenutke je potrebovala, da je pregnala vsakodnevno rutino, pravi slaščičarka, ki se je pred štirimi leti iz družinskega gnezda v Medvodah preselila na svoje v Škofjo Loko, kjer tudi dela v eni od slaščičarn.

· Domači

Barbara Ribič: V kuharski šov jo je prijavil fant Žiga

Srečali smo se v prijetnem okolju moderne restavracije s cvetočim vrtom, nad katero živi. Vedno je rada kuhala, še danes se zakoplje med lonce in skuha slastno kosilo, kadar obišče svoje starše. Zato se je tudi izobrazila za kuharico. A torte in sladice so bile tiste, ki so ji resnično prirasle k srcu. Ko jo je monotono delo v vrtčevski kuhinji začelo dolgočasiti, je opravila slaščičarsko šolo za odrasle in se zaposlila v slaščičarni.

Šimen Zupančič

Včasih je ustvarjala torte za rojstne dneve otrok, potem pa jo je prevzel minimalizem. »Manj je več,« je njeno pravilo. Zato so danes v slaščičarni, v kateri je zaposlena, v njenih rokah predvsem makroni in čokoladne dekoracije. Njene želje glede ustvarjanja so velike, še posebej jo ta vnema preplavi, kadar na Instagramu spremlja slaščičarja z akademije v Las Vegasu, ki dela neverjetne čokoladne skulpture. »Ampak kam potem vse to dati?« se smeji.

Od kod zdaj depresija?! 

V življenju se ji je moralo nenehno kaj dogajati, zato je bilo toliko bolj nenavadno zanjo, ko so jo pred petimi leti nenadoma začele prevevati turobne misli. Takrat je kot najmlajša od petih otrok še vedno živela pri starših. Razpoloženje ji je nihalo iz dneva v dan. En dan je bila polna energije, naslednji je bila brez motivacije in je razmišljala, zakaj bi sploh še živela. Ker takšnih občutkov prej ni poznala, se ni zavedela, kaj se ji sploh dogaja, dokler tega ni prepoznal njen šef.

Osebni arhiv

»Opazil je, da sem mogoče depresivna, in mi svetoval, da bi bilo dobro, da si poiščem pomoč. Usmeril me je in mi dal kontakt psihoterapevtke. Dokler tega ne doživiš, ne veš, da lahko pravzaprav najdeš vzrok svojih težav, ki ga lahko po eni strani povzroči porušena kemija v telesu, in da je to mogoče popraviti, potem pa naprej iščeš vzroke vseh drugih težav.

Ko sem prvič obiskala psihoterapevtko, sem si rekla, da grem poskusit; bom videla, kako je. Ko daš skozi nekaj terapij, pa vidiš, da je vse mogoče rešiti, samo prepustiti se moraš. Takrat sem zelo hitro napredovala, stanje se je začelo izboljševati, še več motivacije pa dobiš, ko vidiš rezultate.«

· Domači

Davida: Ko je izgubila mamo, je kuhanje postalo še bolj osebno

Spoznaj človeka, preden ga sodiš!  

Ugotavlja, da je breme začela nositi že v otroštvu. Začelo se je v osnovni šoli, ko ni bila sprejeta. »Prizadelo me je, a sem to potlačila globoko v podzavest.« V srednji šoli, ko je prišla med nove ljudi, ki niso poznali njenega bremena, se je dobro počutila. Ko je veliko let pozneje videla odhajati od doma brate in sestre s svojimi partnerji, pa je vse, kar se je v njej nabiralo leta, butnilo na površje. S pomočjo terapije je spoznavala, da v življenju ni nič narobe naredila, ampak da mora poslušati sebe.

Šimen Zupančič

»Naučiš se sprejemati sebe in se družiti z ljudmi, ki so ti všeč. Spoznala sem, da se mi ni treba prilagajati in se zatirati, da bi me nekdo sprejel in bi mu bila všeč. Prej sem bila v družbi velikokrat raje tiho, kot da bi povedala svoje mnenje, zaradi strahu pred odzivom. V tem sem se v MasterChefu še okrepila. Človeka je treba spoznati, preden ga lahko sodiš!«

V tistem času se je tudi odselila od staršev. Stanodajalci so jo zelo lepo sprejeli, spoprijateljili so se, tako da so kot razširjena družina. Osamosvojitev je bila korak naprej h graditvi njene pozitivne samopodobe.

Tolažba gumijastih medvedkov

Ker ni bila zadovoljna s sabo, je tolažbo med drugim iskala v hrani. »Najraje sem imela gumijaste bonbone, še danes so mi najljubši. Za deseti rojstni dan mi jih je oče kupil pet kilogramov, da bi se jih končno prenajedla. A mu ni uspelo,« se smeji. Pred televizorjem so bili dobrodošli prigrizki in tako so se ji kilogrami samo še kopičili. »Skrivala sem se za prevelikimi majicami, si šla na živce, a nisem znala izstopiti iz začaranega kroga.«

Ko je s pomočjo terapij že videla luč na koncu predora, je dobila moč in energijo, da se loti tudi težav z odvečnimi kilogrami. Ker je bil njen brat zelo zadovoljen z dieto LCHF, jo je sklenila preskusiti. Poiskala je LCHF-skupine na družbenih omrežjih za podporo in se disciplinirano držala jedilnika.

»Zame je veliko lažje, ker sem sama in se mi ni treba glede prehrane nikomur prilagajati. Dan, dva, tri je kriza, potem pa kar gre, ker vidiš, da se bolje počutiš. Najbolj sem seveda pogrešala gumijaste bonbone. Sladkor je droga, ampak ko se ga odvadiš, nimaš več tako velike potrebe po njem.« Prehranjevalnega režima se je držala eno leto, do oddaje MasterChef, in v tem času izgubila 15 kilogramov. »Z nastopom v oddaji pa sem dieto začasno prekinila, ker je treba hrano, ki jo kuhaš, marsikdaj poskusiti in bi sicer težko konkurirala drugim.«

· Domači

Tekmovalka kulinarične oddaje govori kitajsko in korejsko

Sprejeta v oddajo! 

Prijava na oddajo MasterChef je bil korak njene terapije, s čimer je mnoge presenetila. »O tem sem dolgo razmišljala, ker pa sem v lanski sezoni videla, kako zelo se tekmovalci razumejo med seboj, sem si rekla, da bi bila tudi sama rada del takšnega dogajanja. Bila sem ravno v slaščičarni prijateljice Ine, s katero sva bili včasih sodelavki in mi je bila v veliko oporo v mojih težkih trenutkih, ko so me poklicali s POP TV, da sem sprejeta. Nisem mogla verjeti, da bom resnično del enajste sezone te oddaje! Doma sem skrivnost zaupala samo mami, drugi so bili pa zelo presenečeni, ko so me videli na televiziji.«

Osebni arhiv

Na začetku jo je bilo najbolj strah tega, kako se bo znašla pred kamerami. »Ampak to je prva stvar, ki jo pozabiš, ko stopiš v studio.« Eden največjih izzivov zanjo je bila priprava piščančje rulade za gostjo Rebeko Dremelj, ki je pred tem ni še nikoli pripravila. Ponosna je bila, ko so ji sodniki rekli, da je to najboljša piščančja rulada slovenskega MasterChefa doslej.

V poseben izziv ji je bila tudi torta iz palačink. Najprej ji je šlo vse narobe in je skoraj že obupala, nato pa jo je Luka Jezeršek poklical na stran in ji namenil nekaj spodbudnih besed. »Potem je nenadoma steklo in dostavila sem najboljšo torto. Za to se še enkrat zahvaljujem Luku.«

Vse je z razlogom

V MasterChefu je utrdila zaupanje vase in samozavest. »Poleg tega sem zdaj veliko bolj odprta do novih jedi. Raje poskusim kaj novega, kot sem prej. Zelo sem vesela, da sem naredila ta korak, to je bila lepa izkušnja in komaj čakam, da s fanti iz oddaje pripravimo kakšen dogodek z odličnimi jedmi. Malce načrtujemo druženja pred Matičevim lokalom. Z Danom in Juretom smo se velikokrat dobivali pri Danu doma in vadili.

V enem takšnih druženj smo pripravili tudi dubajsko tortico in jo objavili na Instagramu. Požela je veliko navdušenja, zato smo si rekli, da to idejo moramo pa prodati, in sicer kot sladico v lončku, ki si jo boš lahko nesel domov,« je polna načrtov za prihodnost. »Vsaka stvar, ki se mi je zgodila, se mi je z razlogom. Vsaka me je nečesa naučila in pripeljala do današnje točke. Začela sem drugače gledati na življenje in ceniti to, kar imam!«