Darja Štravs Tisu

Pozabite na kralja Matjaža, Petra Klepca in Martina Krpana – po ljudskih ikonah, ki so Sloveniji priskočile na pomoč v najtežjih časih, je črnogledi in razdvojeni narod dočakal novo legendo, ki si na široka pleča nalaga naše križe ter z dobro voljo, srčnostjo in skromnostjo navdihuje državo.

Da, to je junak za vso deželo: Deželak. Ki že dobro desetletje sopiha, se poti in obrača pedale čez vso Slovenijo, zraven pa stiska roke in združuje ljudi v plemeniti pomoči revnim otrokom. Kako dolgo še? Abraham je prešel, lasje so sivi; morda bo zvesti kvadrocikel že kmalu zamenjal za otroški voziček z vnučkom ali vnukinjo …

· Deželak junak

Miha Deželak ob močni podpori začel letošnjo dobrodelno akcijo

So ljudje, za katere znanost tudi po najboljših močeh ne zna pojasniti, od kod črpajo toliko več energije kot navadni smrtniki. Vzemimo za primer Miha Deželaka, vseslovensko radijsko ikono z Radia 1 – možak vsako jutro vstaja ob štirih, da oddela jutranji program z Denisom Avdićem in ekipo, potem gara v fitnesu z osebnim trenerjem, popoldne pa je predan družinski mož in oče, ki se sprehaja z ženo, pomaga po hiši ter vozi najmlajšega sina na treninge nogometa.

Da bi zgoraj podpisani zdržal primerljive napore, bi moral v trebuhu skrivati jedrski reaktor, Deželak pa tudi brez v neskončnost obnovljivih virov energije ostaja svojevrstni perpetuum mobile, ki ni nikoli pri miru. Njegova skrivnost? Ljubezen do življenja in sočloveka.

Mateja J. Potočnik

Privzgojila sta mu jo starša, »krasna človeka, ki sta mi podarila krasno otroštvo«. Bogati niso bili, zato pa toliko bolj srčni. Od mladih nog je rasel v zavesti, da je življenje dar, ki ga je treba deliti z drugimi – predvsem tistimi, ki imajo manj sreče od tebe. Da se pomaga drugim na vasi, je bilo samoumevno. In ko je družina vsako poletje znova preživljala počitnice v Kavranu pri Puli, je Mihova mama, sicer medicinska sestra, dobršen del dopusta preživela v skrbi za druge. »Na morju so jo vsi poznali in hodili k njej, če se je kdo porezal na skalah, če ga je kaj bolelo ali je zbolel, če je potreboval prevezo ali povoj – vsi so vedeli, da se to dobi pri moji mami.« V takšnem duhu je rasel Deželak in odrasel v – človeka.

· Deželak junak

Pogosto jokam, morda celo več, kot bi kdo pričakoval

Da je otrok lahko otrok

Danes ga vsa država pozna po dobrodelni akciji kolesarjenja čez hribe in doline slovenske pokrajine vse do Debelega rtiča, pri čemer ob podpori spremljevalnih ekip na terenu in v studiu zbira prostovoljne prispevke, s katerimi nato humanitarne organizacije pripravijo letovanja za otroke, ki sicer ne bi mogli videti morja.

»Deželak Junak« so mu začeli praviti na Radiu 1 – vzdevek, ki je kmalu ponarodel. Kako ne bi; v desetih letih je zbral na milijone evrov in z njimi pomagal osrečiti na stotine otrok. Takšnih, ki sicer nimajo prav dosti razlogov za smeh; takšnih, ki živijo otroštvo, ki v razviti državi v 21. stoletja ne bi smelo biti mogoče.

»Za to gre – da bodo doživeli morje in stike z vrstniki in vrstnicami, z mentorji in vzgojiteljicami; da bodo imeli normalne in redne obroke hrane, toplino, normalne odnose ter igrivost – vse, kar bi otrok moral imeti. Da gredo na morje in so preprosto lahko otroci.«

In ko je akcija končana, denar pa pošteno razdeljen; ko so nahrbtniki in torbe spakirani in jih avtobusi razvozijo v brezskrbne počitnice, tedaj je Deželak spet zraven. Pride v kolonijo, se druži, pogovarja in igra z njimi. Oni pa se ga veselijo, drenjajo se okoli njega, ga objemajo in mu hitijo pripovedovati o svojih dogodivščinah, hlastno mu podarjajo risbice, ki so jih narisali zanj, kamenčke in školjke, ki so mu jih nabrali. Zaigrajo mu predstavo, zapojejo pesmico. »Hvaležen sem za ta radostna druženja. To so najpristnejši stiki z radovednimi, iskrivimi, živimi otroki,« pove. In doda: »Ko pa izveš zgodbo katerega od njih, se globoko zamisliš …«

Dežela junakov, resnična podoba Slovenije

Veseli pa ga niso le otroci, temveč vsakdo, ki mu s svojim kvadrociklom pride na pot. »To je tako lepo, da morate doživeti sami, da boste začutili. Vsem pravim – pridite zraven! To je toliko krasnih srečanj, pristnih objemov in stiskov rok, lepih besed, da se ne da povedati. Kdor pride, pride z dobrimi nameni,« reče in obraz mu zažari.

Pripoveduje o kolesarjih, ki se mu pridružijo in z njim odpeljejo kakšno etapo; vsako leto jih je več. Govori o možakarjih, ki ga z gromkimi glasovi vabijo na dva deci, pa o kmetih, ki mu dajejo domače klobase, in o gospe, ki mu je prinesla svežo solato z domačega vrta – za večerjo, da bo lažje zdržal. Ljudem se to zdi pomembno, kajti vidijo, kar vidi Deželak: da je tako prav. Zato vsakdo prispeva po najboljših močeh. Majhni otroci mu mečejo drobiž v skrinjico na kvadrociklu, nekateri mu dajo kar svoje šparovčke. Odpovedo se sladoledu ali igrački zase, da bi to lahko dobil nekdo drug.

Darja Štravs Tisu

In tako Junak obrača pedale proti Debelemu rtiču, proti soncu in smehu, prva majhna kaplja na poti proti veliki gladini, v katero se steka upanje. Človek zre nanj, preudari, začuti – in se pridruži; kaplja postane tok. Če gledaš od daleč, iz časopisnih naslovov, spletnih objav in zloveščih novic, potem moraš verjeti, da tej državi ni več pomoči.

· Druga etapa dobrodelnega potovanja

Deželak junak danes po Posavju in Dolenjski

Ko pa prideš blizu in se zazreš iz oči v oči, ko roka stisne roko in se nasmeh vrne z nasmehom, vidiš, da je vse v redu. Nismo levi ali desni, nismo naši ali vaši – še vedno smo vsi Slovenci in Slovenci smo dobri ljudje. Ob poplavah zagrabimo lopato in gremo pomagat sosedu, ob božiču prispevamo za obdarovanje revnih otrok, humanitarnim organizacijam doniramo pošteno prislužene evre, četudi tudi nam samim ne gre vedno gladko skozi mesec. Ne obrnemo se proč – še ko gre za živali, ne.

Zato se akcija od letos imenuje Dežela junakov, razloži sogovornik: »To je prava podoba naše države. In to je bistvo te akcije: spodbujanje najplemenitejših nagibov v ljudeh. Namesto zdraharstva, pesimizma in vsiljenih delitev.«

V času, ki časti brezobzirne poslovneže, egocentrične politike, od besa slinaste demagoge in kirurško skupaj zmetane seks simbole, se še vedno najbolj odzovemo na arhetip preprostega človeka, ki z nasmehom in prijazno besedo, s kmečko pametjo osmišlja svet. V tem duhu bi kar težko našli človeka, ki bi bil primernejši za prvi obraz takšne akcije, kot je Miha Deželak. Don Kihot in Martin Krpan na kljusetih, on pa na kvadrociklu – razlike so v niansah. Kot je pela Bonnie Tyler: »Potrebujem junaka!«

Mateja J. Potočnik

»Mislim, da bom prav v redu dedek.« 

To je torej Deželakov skrivni vir energije: sončna elektrarna v prsih. Iz nje črpa moč, da vse leto v fitnesu dela vaje za moč in opravlja intervalne treninge na kolesu. Nakar gre za deset dni zdoma, vstaja pred zoro in pada v posteljo v trdi temi, vmes pa kolesari, se javlja za radio in druži – ves čas dobre volje, venomer dostopen ter nasmejan. Deželak je eden tistih ljudi, ki jih poganja svetloba.

· Deželak junak

Anja H. Ramšak: Nismo vedeli, kakšne zmerljivke nas čakajo

V teh desetih (sedaj bo enajsto) letih je dobrodušni ritmojster prevozil na tisoče kilometrov in nabral bogve koliko muskelfibrov in žuljev. Vse to v prostem času in brez dodatnega plačila – ker je tako prav. Ker je to tisto, kar bo ostalo za njim in zaradi česar je ta svet boljši. Kdor je kdaj letoval na Debelem rtiču ali v Zambratiji, bo razumel. Kot že razumejo Deželakovi otroci; starejši hčeri sta več let sodelovali v kolonijah kot spremljevalki, pove s ponosom.

Darja Štravs Tisu

Kako dolgo še? Lani je obrnil abrahama, telo potrebuje vse več regeneracije; perpetuum mobile ni mogoč. »Nisem Superman. Zavedam se svojih šibkosti in vem, da se bliža čas, ko bom moral to akcijo prepustiti drugim, mlajšim. Leta prinesejo svoje in vedno težje je prenesti vse napore ter pritiske. Bom pa vedno navijal za to, da se akcija nadaljuje tudi brez mene, in vedno bom rade volje prišel zraven, pomagal s kakšnim nasvetom, morda odvozil kakšno etapo ali prišel na zaključek, dokler mi bo le zdravje dopuščalo.«

Hčeri sta že odrasli in zapustili dom. Brez pritiska, dekleti, a prej ko slej bo prišel dan, ko bo Miha Deželak kvadrocikel zamenjal z otroškim vozičkom. Ob tej misli se nasmehne: »Mislim, da bi bil prav v redu dedek. Rad imam otroke in z veseljem bom pazil vnučke, jih prevažal v vozičku, se igral z njimi. Zadnje čase vse več razmišljam o tem in mi je prav prijetno pri srcu. Mislim, da mi bo to dalo nov zagon.«