V Evropi se vse bolj odkrito govori o uvedbi digitalnega denarja CDBC oziroma digitalnega evra, s katerim naj bi bile transakcije hitrejše, lažje in cenejše. Vendar pa v ozadju preži velika nevarnost popolnega nadzora državljanov. Ivan Jurgec je temeljito raziskal, da izginjanje gotovine pomeni konec svobode ljudi. 12. julija letos je v državni zbor poslal pobudo za spremembo naše ustave, da bi se vanjo vpisala gotovina. To se bo zgodilo, če bomo v 60 dneh od prvega septembra zbrali 30.000 podpisov. Zganimo se, preden bo prepozno!
»Med pandemijo covida sem opazil, kako načrtno izvajajo dejavnosti zoper gotovino z namenom, da bi je ljudje čim manj uporabljali. Prepričevali so nas, da naj bi se virus širil z gotovino, obenem pa je bilo vse več pozivov, naj ljudje za plačevanje uporabljajo bančne kartice. Leta 2020 pa sem zasledil še zelo skrb vzbujajočo izjavo generalnega direktorja Banke za mednarodne poravnave v Baslu (BIS) Augustina Carstensa, ki je 19. oktobra dejal: 'Trenutno ne vemo, kdo danes uporablja bankovec za sto dolarjev ali tisoč pezet. Glavna razlika med gotovino in digitalnim denarjem centralne banke je v tem, da bo imela centralna banka popoln nadzor nad regulacijo in pogoji, ki bodo določali uporabo te oblike izražanja obveznosti do centralne banke, hkrati pa bomo imeli tehnologijo, ki nam bo to zagotovila. To dvoje je skrajno pomembno in prav v tem je največja razlika v primerjavi s tem, kar je danes gotovina.' Iz navedene izjave je razvidno, da si želi centralna banka z uvedbo digitalnega denarja pridobiti popoln nadzor nad denarjem, regulacijo in pogoji, ki bi določali uporabo. Navedena izjava ne zagotavlja več zasebnosti, svobode in avtonomije ljudi pri uporabi denarja, ampak je usmerjena v popoln nadzor nad uporabo denarja vsakega človeka na svetu. Če bi takšno izjavo podal navaden državljan, ne bi bila tako skrb vzbujajoča, ker jo je podal generalni direktor Banke za mednarodne poravnave (BIS), pa nas lahko upravičeno skrbi, kaj je končni cilj bančne industrije v povezavi s politiko oziroma vladami,« pravi Ivan, ki ga vznemirja, da se vedno bolj odkrito govori o uvedbi digitalnega denarja CDBC oziroma digitalnega evra, kar bi počasi privedlo do ukinitve gotovine.
Nevarnost popolne sledljivosti in nadzora
Če ne bi vedeli, da je film Država nadzora (ang. State of Control) dokumentarni, bi ga zlahka uvrstili v žanr srhljivk. V njem strokovnjaki različnih področij – nekdanji agent NSA Edward Snowden, bankirka Catherine Austin Fitts, raziskovalni novinar James Corbet, poslanec Evropskega parlamenta Christian Tehres, nekdanji direktor Nizozemske centralne banke Lex Hoogduin, finančni novinar Arno Wellens in mnogi drugi – tehtno razložijo nevarnosti uvedbe digitalnega denarja v povezavi s popolno digitalizacijo. Razlagajo tudi, da banke in vlade ljudem digitalni denar (CBDC) predstavljajo kot prednost, češ da bodo transakcije hitrejše, lažje in cenejše. Ob tem pa ne povedo, da CBDC programirajo vlade oziroma centralne banke, kar pomeni možnost povečanega nadzora in sledenja finančnemu delovanju posameznikov. Ker so transakcije CBDC zabeležene v centraliziranem sistemu, oblast lahko zelo preprosto sledi vsaki transakciji posameznikov, kar ogroža njihovo finančno zasebnost. Drugače od fizičnega denarja transakcije s CBDC ne zagotavljajo anonimnosti. V vsaki takšni transakciji se lahko poišče vpleteno osebo. CBDC omogoča centralnim bankam in vladam nadzor nad porabo posameznikov. Uvedejo se lahko tudi omejitve glede načina porabe denarja, omejijo določene transakcije ali uvedejo provizije.
Pasti digitalne denarnice
»Če gotovina zamre oziroma bi jo v popolnosti odpravili in namesto nje uvedli digitalno denarnico oziroma digitalne dokumente, bodo centralne banke in vlade v vsakem trenutku imele popoln nadzor nad tem, kje smo, in nad našimi nakupi; tako nam bodo še bolj sledili kakor že danes. V vsakem trenutku bodo upravljalci elektronskih dokumentov in digitalnega denarja (CBDC) vedeli, kje smo in za kaj zapravljamo svoj denar. Če se bo upravljalcem zazdelo, da se na primer z nakupi ne obnašamo okolju prijazno, živimo nezdravo in potrošniško nesprejemljivo ali nismo dovolj poslušni državljani, nam bodo zlahka omejili nakup blaga in storitev oziroma nas koaznovali podobno kot kitajski sistem socialnega kreditiranja. Brez težav lahko rečemo, da se tako uveljavlja digitalno suženjstvo, česar pa ljudje nikakor ne smemo sprejeti,« je prepričan Ivan.
Nič več zobne miške in nagrajevanje vnukovih spričeval
Če ukinejo gotovino, ne bo več zobne miške, žepnine, prašičkov za varčevanje, pomoči brezdomcu, uličnemu umetniku, kupovanja na garažnih razprodajah, otroci in mladostniki ne bodo več prejemali denarja od starih staršev, ne bo rojstnodnevnih daril v obliki denarja. Jih boste nakazovali? In seveda za vsak cent sporočali državi? Zakaj bi morala banka vedeti za vse to?
Ivan tudi meni, da bi popolna ukinitev gotovine v prihodnosti zelo ogrozila skupine z nizkimi dohodki, državljanska združenja, ki svoje dobrodelno delo financirajo s sredstvi, ki jih prejmejo z dobrodelnimi akcija in prireditvami. Ohranjanje pravice do gotovine je ne nazadnje pomemben korak pri gradnji finančne pismenosti za mlajšo generacijo. S postopnim ukinjanjem bankovcev in kovancev ter izključnim obstojem kriptovalut ali digitalnega denarja mlajša generacija zagotovo ne bo bolj finančno pismena. Zato je treba pravico do plačila v gotovini opredeliti kot izraz svobodne izbire, da lahko plačamo z gotovino; ne zato, ker ne moremo plačati elektronsko, temveč zato, ker ne želimo iz katerega koli razloga, morda kot odgovor na stanje v družbi ali zaradi svoje osebnosti.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
