Dokler tudi v naše kraje ni prišel odličen film Everest s hollywoodsko zvezdniško zasedbo, se marsikomu niti sanjalo ni, da je območje strehe sveta postalo najvišji poligon za izvajanje človeške norosti. Že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se začele komercialne odprave na Mt. Everest, namreč množice rekreativcev brez pravega alpinističnega znanja in izkušenj plačujejo po 70.000 dolarjev vodnikom, da jih pripeljejo tja, od koder se višje ne da. Ali pa v smrt. Nihče ne ve natančno, s koliko trupli je posejano območje strehe sveta, zagotovo jih je več kot 200. Za vedno zamrznjeni v času ležijo ob poteh in pod njimi, naslonjeni na skale, kjer so omagali, v ledeniških razpokah in tisočmetrskih breznih. Vse dokler jih ne prekrije sneg ali odnese vihar. Mimoidoči stopajo čeznje, jih snemajo in z njimi delajo selfije. Bolj ko se vrh sveta otepa množičnega obiska, bolj ljudje rinejo gor. Tudi po zloglasni nevihti leta 1996, ko je naenkrat umrlo enajst ljudi, in tudi po dveh plazovih (lanskem in letošnjem), ki sta pokopala 35 ljudi, se masovno osvajanje Everesta nadaljuje. Masovno umiranje prav tako.
Od leta 1953, ko sta na vrh sveta stopila Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay, in dokler so Everest osvajali izkušeni alpinisti, je šlo za vprašanje časti. Tudi Slovenci in Slovenka smo z zgodovinskimi vzponi sodelovali v veliki junaški zgodbi. A na začetku 90. let je alpinist Rob Hall, sicer glavni junak filma Everest, začel uresničevati sanje tudi rekreativnim gornikom in jih – seveda za denar – vodil na za navadne smrtnike sicer nedosegljiv vrh. Začela se je komercializacija vzponov na Everest.
Tragično tekmovanje vodij odprav. V tragediji leta 1996 je Rob Hall umrl tudi sam. Bil je žrtev svojega izuma – komercialnih vzponov. Tistega zloglasnega 11. maja naj bi namreč na vsak način hotel prepričati svojo stranko, naj se tik pod vrhom obrne, ker jim za varen povratek zmanjkuje časa, a ker ga ta ni hotela ubogati, naj bi jo spremil na vrh, s katerega naj bi se sam ravnokar vrnil. To je bilo za oba usodno, saj ju je snežni vihar dobil na Južnem vrhu, tik pod vrhom. Po vsej verjetnosti je na Hallovo odločitev vplivalo tudi to, da se je istega dne na vrh odpravljala tudi druga velika komercialna odprava pod vodstvom Scotta Fischerja. Vodji odprav sta tekmovala, kateri bo na vrh spravil več strank, saj je bila od tega odvisna njuna (finančna) prihodnost. Tudi Fischer je v tej tekmi umrl.
V filmu Everest pa je prikazana še ena razsežnost komercialne norosti. Zloglasnega osvajanja Everesta leta 1996 se je namreč kot član Hallove odprave udeležil tudi ameriški novinar Jon Krakauer, ta je o tem kasneje napisal veliko uspešnico z naslovom Izginuli. Krakauerja je tragedija močno zaznamovala. Devetnajst let po njej je potrdil, kar je bilo nakazano tudi v filmu, da sta njegova prisotnost in morebitna naslovna zgodba v časopisu spodbujala vodji odprave k večjemu tveganju, in na koncu je to povzročilo toliko smrti: »Ker sem bil na odpravi kot novinar, sta si prizadevala spraviti na vrh več strank, kot bi si jih sicer.«
Ves tekst preberite v reviji Zarja št. 18, 20. oktobra 2015.
