Mateja J. Potočnik

Vesna Pernarčič je odlična in večkrat nagrajena igralka Prešernovega gledališča iz Kranja. Čeprav sprva ni razmišljala o umetniškem poklicu, je bila od malega prijazno usmerjena vanj. Njen oče Jože je namreč »tausendkincler«, vse, kar prime v roke, mu uspe. Grafični oblikovalec  je v časih, ko se je gradilo s samoprispevki, začel izdelovati lutke, ki jih v vrtcih in šolah po nekdanji skupni državi ni bilo. Od tod pa do predstav za otroke, najprej za tiste iz bloka, nato pa še za številne druge, je bil le korak. In ko je na križarjenju prebiral biografijo Edith Piaf ter poslušal njene pesmi, je hčerki naredil eno najuspešnejših predstav v Sloveniji, ki je tudi po dvajsetih letih še vedno razprodana. Oba imata prekrasne spomine na odraščanje in družinsko življenje med lutkami.

Mateja J. Potočnik

Jože se z nostalgijo spominja odraščanja v Ljubljani. »Bila je precej manjša kot zdaj. Otroci pa smo bili bolj povezani z naravo. Zelo sem užival, ko smo s taborniki peli in hodili na tabore. Še posebej nepozabno je bilo leta 1966, ko smo člani šišenskega voda Rožnik zastopali Jugoslavijo na srečanju v Berlinu, kamor so prišli predvsem taborniki iz vzhodne Evrope. Star sem bil štirinajst let, in to je bilo najbolj razburljivo potovanje mojega življenja: v Nemčijo smo se odpravili z nahrbtniki in vlakom. Tekmovali smo v športnih aktivnostih in kulturi. Tomo Pirc, ki je bil nato glasbeni urednik na Radiu Slovenija, je prejel srebrno medaljo na tekmovanju mladih talentov, jaz pa sem za deklamacijo dobil zlato,« se spominja Jože, katerega starši niso bili povezani z umetnostjo. Edino babica iz Nabrežine pri Trstu je pela na koru in med vojno, ko so v Trst prišli Italijani, vpila: 'Živela, Avstro-Ogrska, dol Italija'. Seveda so bile posledice. Gojila pa je tudi slovensko pesem. Jože se je po končani šoli kot grafični oblikovalec zaposlil v tiskarni, z veseljem pa je priskočil na pomoč v udarniških časih samoprispevkov, ko so državljani gradili infrastrukturo in vrtce.

Mateja J. Potočnik

Pionirska leta

»Leta 1977 smo v okviru akcije Tu smo, vaši smo zbirali samoprispevke za gradnjo in opremo vrtcev po vsej Sloveniji. Spomnil sem se na naprstno gumijasto lutko, ki sem jo kot otrok dobil iz Italije po likih Walta Disneyja. Začel sem delati rokavičke lutke, da bi se otroci igrali z njimi. In ker se česa podobnega pri nas takrat ni dobilo, me je gospa Kocjančič prosila, ali bi za slovenske vrtce naredil komplete lutk, s katerimi bi se otroci igrali. Komplet sem razstavil še na sejmu v Celju Vse za otroka in zanj dobil bronasto plaketo. Dobil sem toliko naročil, da sem odprl obrt, začel delati lutke in jih prodajati po vsej Jugoslaviji. Na sejmih sem pobiral nagrade drugo za drugo, celo na bienalu industrijskega oblikovanja. Izdal sem celo knjigo Čudoviti svet lutk, v njej so bili kroji za izdelavo lutk. To so bili luštni časi. Veliko sem delal in potoval po vsej skupni državi. Seveda pa vsem to ni bilo všeč, saj so v tistih časih obrtnike gledali postrani,« se spominja Jože in dodaja, da je z lutkami dihala vsa njegova družina. Skupaj z ženo in otrokoma (poleg hčerke Vesne ima sina Mateja) je pripravljal otroške predstave v bloku. Najprej na Glinškovi ploščadi, ko pa so se preselili v Fužine, je tam za otroke vsako leto pripravil prihod Dedka Mraza in igrico, vanjo je vključil vse otroke. To jih je zelo povezalo, saj so skupaj s starši šivali kostume, vadili za nastop, dobri decembrski mož pa je bil njegov prijatelj Marjan Paternoster. »Pravljice smo prilagodili tako, da je vsak otrok dobil svojo vlogo. Sneguljčica je tako imela devet palčkov,« se muza Jože, ki je vlogo zaupal komaj štiri leta stari hčerki.

Kakšne spomine pa ima Vesna? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 20, 20. maj 2025.

revija Jana

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.