Dokumentarni film Il corpo delle donne italijanske režiserke Lorelle Zanardo je razburkal ne le Italijo, temveč vso Evropo. Čeprav filma niso predvajali na nobeni od italijanskih televizij (to je bilo mogoče pričakovati, saj gre za montažo prizorov iz pogovornih oddaj na televizijskih postajah v lasti Silvia Berlusconija), ga je do zdaj videlo že ogromno ljudi. Film je odkrita in odločna kritika seksizma v medijih, predvsem pa televizijskega poniževanja ženske in je po vsej stari celini povzročil pravo vstajo proti sodobni družbi in njeni diktaturi popolnega ženskega telesa.

Film Il corpo delle donne italijanske režiserke Lorelle Zanardo je imel v resnici neverjeten odziv. Pokazal je, da so se diktatura popolnega telesa, ustvarjanje ženskih »lepotnih« klonov s pomočjo plastične kirurgije in retuširanje fotografij toliko razmahnili, da se pred vse nas postavlja vprašanje ženskega oziroma človeškega dostojanstva. Film načenja še eno vprašanje: zakaj so ženske privolile v te zahteve in to ponižanje? Kdo bo obranil njihovo dostojanstvo, če si ga ne bodo čim prej obranile same? »Žensko telo« (film si lahko ogledate na naslovu http//www.ilcorpodelledonne.net//page¬_id=89) je neusmiljena kritika oddaj, v katerih so glavne »junakinje« lepa dekleta, ki razkazujejo predvsem svoje telesne adute, so pomanjkljivo in izzivalno oblečena, izžarevajo seksualnost, skoraj nikoli ne spregovorijo niti besede ... V glavnem samo stojijo ali plešejo, odnašajo in prinašajo stvari ter opravljajo podobna dela. Voditelji, ki so navadno moški, jih ves čas opisujejo s pridevniki, s katerimi vse to poudarjajo, kot so lepa, seksi, vitka itd., s tem pa seveda poudarjajo tudi odnos, ki je za žensko na meji ponižujočega.

Ti stereotipni odnosi naj bi ugajali gledalcem, predvsem moškim, in naj bi bili za »zgled« ženskam. Tudi pri dekletih, ki v oddajah italijanskih televizijskih postaj nastopajo kot »sovoditeljice«, kar pa v resnici niso, so seveda najpomembnejši zunanjost, telo in izzivalna obleka. Čas, ki ga porabijo za govorjenje, pa bi lahko izmerili v sekundah.
Kako je mogoče, da so ženske, torej gledalke, tako dolgo in tako mirno požirale netolerantne, ponižujoče in neumne medijske podobe, ki jim jih prikazujejo, one pa so se z njimi celo poistovetile? In zakaj so še vedno pripravljene prenašati to diktaturo? Kaj se dogaja v ženskih glavah, da tako množično zavračajo dejstvo, da je staranje normalen proces, tako da se mu poskušajo na vse mogoče načine izogniti?

Več v Jani št. 50, 15.12.2009