A te presunljive zgodbe, le ene izmed množice krutih, ki so jih doživljali prebivalci Srebrenice ob genocidu, nisem poznala, ko sem stopila na avtobus, na romarsko pot za človečnost. Štiriinštirideset žensk in trije moški (čudovit šofer Suad, ki poleg topline premore tudi nov avtobus, Arsen, fotograf Ženskega združenja Zemzem, ki je pripravilo pot v Srebrenico, in televizijski snemalec) smo se podali na 1600 kilometrov dolgo pot, da bi se poklonili spominu umrlih v genocidu leta 1995, ko so srbske vojaške in paravojaške sile v Srebrenici ubile 8372 moških in otrok. Težko in naporno potovanje se je začelo veselo in prijazno, kajti ženske združenja Zemzem so ves čas kazale, kaj je prava gostoljubnost: v pokušino so ponudile doma narejene baklave in zvitke, sadje in vodo, delile vse, kar so premogle njihove torbe, najbolj pa prijazne nasmehe, tople besede in neponarejeno toplino. Vse to smo tisti, ki smo se na romanje žalostnih spominov na tragedijo odpravili prvič, v naslednjih dneh krvavo potrebovali.
Teža spominov. Jutro je bilo kljub soncu težko: na obrazih številnih žensk, ki so si glave ovile v bele rute in šale (barva nedolžnosti), je ležala teža spominov na vojno in teža bolečine, na katero so se pripravljale vedoč, da jih bo pričakala najpozneje v Potočarjih in Srebrenici. »Da se preživeti, samo da človek ni ubit!« so bile besede, ki jih je tistega jutra stoično izgovorila naša jutranja vodička Bahrija (petdeset njenih sorodnikov je umrlo med vojno), ko sem jo povprašala o hišah v mestu. Že ob nočnem prihodu v Gradačac, ki je zeleni raj sadjarstva, so me namreč presenetile številne nove hiše, do dna pretresle pa tiste, ki na zidovih nosijo sledi izstrelkov in v katerih ni več družin, ker ni več njihovih ljudi – ali so odšli ali so umrli med vojno.
Lepo mestece, ki ga imenujejo tudi vrata v Bosno, ni bilo nikoli zavzeto: hiše, nekoč izropane zaradi lačnih ljudi in tudi zato, ker so vrata, recimo, uporabljali za nosila, so še prerešetane, po njih so padale granate. A nekoč prazno in ubogo mesto živi in bo živelo, skozenj se pretaka svetloba prihodnosti! Bošnjaki, prebivalci Bosne, ki so Hrvati, Muslimani in Srbi, morda le najdejo sožitje: sodeč po cerkvah, v malem mestu je videti džamijo, pravoslavno cerkev in krščansko, bi jim lahko uspelo, če bodo le zmogli preiti bolečino – tudi to, da so izgubili približno petdeset odstotkov ozemlja.
Sramotilni steber človeštva. V Potočare smo prišli tihi in resni: pogled je že z avtobusa zaobjel množico posejanih belih nagrobnikov, ob premnogih je bila zemlja sveže prekopana zaradi nedavnih in stalnih pokopov ostankov identificiranih Srebreničanov. Moških in otrok. Grozljiv pogled. Bilo jih je 8372. Toda tudi ta številka najverjetneje še ni dokončna …
Od sto do sto dvajset tisoč ljudi na leto z vsega sveta obišče spominsko središče Potočari. Tudi mi smo v tišini in sklonjenih glav prečkali glavno cesto z redkimi avtomobili, ki vodi do bližnje Srebrenice, in vstopili v nekdanjo tovarno akumulatorjev, kjer je bil med vojno center nizozemskega bataljona Združenih narodov – Unproforja. Seveda smo vedeli, da je bila Srebrenica demilitarizirano in zaščiteno območje že leta 1993, da se je tja veliko ljudi zateklo pred vojsko Republike srbske in paravojaškimi enotami – četniki; da naj bi jih ščitil Unprofor; vedeli smo, da so ljudje stradali. A tega, kar smo videli, slutili in čutili v muzeju ob fotografijah otrok, ki so jih umorili, predmetih umrlih starcev in otrok, ki so jih našli v skupnih grobovih in prepoznali skupaj z njihovimi kostmi (čeprav so ob ločitvi od družin morali odvreči vse prepoznavno), tega v prostoru utelešene groze ni bilo mogoče predvideti. Po ogromnih halah se še plazi stiska ljudi, opisana v knjigi Ujedinjeni narodi na srebreničkom stubu srama: ob branju zajetne knjige, z imeni in priimki napisanih in podpisanih izjav ljudi, ki so preživeli grozo, postane človeku dobesedno slabo! Ko izveš, da so vojaki in oficirji nizozemskega bataljona, ki bi moral ščititi begunce, popisali moške in starejše otroke ter jih dobesedno izročili srbski vojski, vojakom, preoblečenim v oblačila vojakov Unproforja, ki so jih ob izhodu ločili od družin; ko ne moreš verjeti, da so vojaki nizozemskega bataljona četnikom podarjali svoje uniforme in orožje, da so ti prevarali bežeče, ki so se prek gozda poskušali peš prebiti v Tuzlo; ko ostaneš odprtih ust med branjem poročila o ubijanju ranjencev in posilstvu medicinskih sester, ki so jih ob spremstvu Unproforja ob evakuaciji prepustili človeškim zverem; ko … Preveč gorja, da bi ga zmogla opisovati: ob njem zbledi, da v bazi Unproforja v Potočarih ljudem, ki so se zatekli na varno, niso dali hrane, da so po njej hodili četniki v uniformah Unproforja, da so vojaki Unproforja pili s srbskimi paravojaškimi enotami, da niso sprejeli beguncev iz Srebrenice, čeprav je bilo prostora še za nekaj tisoč ljudi, da so starše pri njih zaposlenega domačina poslali iz baze – družina je vedela, da je zadnjič skupaj! Veliko tragedij, 104 pričevanja v knjigi, največ so jih posredovala ženska usta. Moški so večinoma mrtvi. Redki, ki se jim je med metanjem granat, streli in klanjem uspelo v nekaj dneh peš prebiti v Tuzlo, so na fotografijah živi okostnjaki. In še zdaj zaznamovani, prestrašeni, ubogi.
Človeške pošasti. »Tu smo, 11. julija 1995 v srbski Srebrenici. Pred še enim velikim srbskim praznikom poklanjamo to mesto srbskemu narodu!« Tako je na dan genocida v kamero spregovoril general Mladić – posnetek je tudi na youtube s komentarji, ki silijo človeka na bruhanje, očitno se sovraštvo prenaša iz roda v rod. In seveda je posnetek tudi v dokumentarnem filmu, ki smo ga gledali in nam ga je predstavil kustos muzeja – prestrašen, groze poln moški, ki je preživel Srebrenico, doštudiral in se mi ob najinem pogovoru ni upal predstaviti z imenom in priimkom.
»Končno sem doma, toda to ni več hiša, to ni več moj dom, nekdo mi ga je ukradel, vzel spomine, nekdo mi je vzel sina, moža!« je polna bolečine govorila žena iz Srebrenice. Druga: »Nikoli ne bom pozabila sina, odvzeli so mi ga četniki in nikoli ne bom pozabila trenutka, ko so ga ločili od mene. To me stalno preganja.« Tretja: »Ko sem ga zadnjič videla, sem ga poklicala, ozrl se je, videla sem samo njegov profil; pomahal mi je – to je poslednji spomin na sina …« Četrta: »Nisem več vedela zase, ko sva se s sinom razšla. Zaželela sva si le, da se srečava – nikoli več se nisva …« Peta: »V samo enem trenutku se je dogajalo vse: ljudje so se rojevali in so umirali, klali so jih, streljali, vse obenem …« Sedma: »Četniki so oddvojili vse moške od dvanajstega pa do sedeminsedemdesetega leta.« Deveta: »Ostal mi je sinov lik: po obrazu so mu lile solze, ko so ga odvlekli od mene. Nisem ga več videla.« In še in še o največjem masakru v Evropi po drugi svetovni vojni in na pragu 21. stoletja! A sama ne bom nikoli pozabila slike fantiča, prestrašenega in srečnega, da je rešil svojega belega zajčka – rešil začasno …
Stiske se ne da opisati, človek jo lahko samo zazna, začuti, objame ga za vrat in ne spusti. Razumem ženske, ki teh občutkov ne morejo pozabiti, ker so prežete z njimi, da si želijo najti vsaj kosti otrok, mož, bratov, očetov, sorodnikov, ker bodo samo tako morda lahko našle mir v sebi. Razumem, da si jih želijo vsaj pokopati; »da imamo mesto za njihove kosti; da se duše umirijo, da se umirimo mi«. In razumem, da se ne da pozabiti grozljivih zgodb, ki so jim spremenile življenje. A ne le te, ki so dokumentirane, še hujše so one, ki niso, a so v spominu: kako so mlade ženske z avtobusom peljali na svobodno ozemlje in so jih srbski paravojaki posilili, nekatere so tudi zanosile; vojaki, ki so materam trgali dojenčke iz rok in jih z glavami navzdol metali ob pločnik; novorojenček, ki mu je bilo dano živeti le dva dni; sin, ki so ga prisilili, da je posilil svojo mater … Srce noče verjeti, da so takšna grozodejstva mogoča, razum se bojuje proti takšni razčlovečenosti, a tolikšne okrutnosti si ni mogoče izmisliti!
Mrtva Srebrenica. Načelo me je bolj, kot sem si mislila na 1600 kilometrov dolgi poti, načelo bolj, kot sem si dovolila pomisliti med pogovori, prežetimi z bolečino, spomini, trpljenjem, načelo globlje, kot so me besede o sprevrženostih, kakršne si lahko izmisli le človeški um in izpelje nečlovečnost. A najbolj me je zadelo doma: ko so me objele tople, ljubeče roke, šele takrat, ko sem poljubila kodraste lase svoje hčerke. Takrat me je zmrazilo do kosti. Takrat sem se sesula vase. Za vse nas, ki to dopuščamo, za generala Ratka Mladića, ki je smel obiskati grob svoje hčerke, v katerem so vse kosti in ima celo v zaporu privilegije, za Združene narode, Unprofor in Nizozemce, ki so poslali starše mladega domačina iz Srebrenice, ki je delal zanje, pred puške agresorja in v gotovo smrt, za vso lažno pomoč, za vse, ki jim je mar le za denar, moč in prestiž in bi morali doživeti grozo, ki jo povzročajo soljudem, da bi začutili, razumeli in se spremenili! Sesula sem se za vse, ki dopuščajo, da spačenost srca, razuma in vrednot preliva nedolžno kri – tudi med Nubami, Armenci, Tibetanci … Vsepovsod po svetu, kjer živi mrtva Srebrenica!
Več v Jani št. 12
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
