Šestdesetletni Danilo Türk je drugo marčevsko soboto preživel na smučeh. Smuča že od malega, zadnja štiri leta pa teče na smučeh. »Enkrat sem v intervjuju na radiu rekel, da bi se rad naučil teka na smučeh. Kmalu zatem me je poklicala Petra Majdič in se ponudila, da me nauči. Januarja 2008 sva se srečala na Rogli,« je začetke v tej športni panogi opisoval od decembra 2007 predsednik Slovenije, medtem ko je sedel na leseni klopci ob tekaški progi tam, kjer se je učil prvih korakov  ̶ na Rogli. Od takrat na smučeh teče vsako sezono. »Ravnotežje, veste, je najpomembnejše,« je pravil predsednik, ko se je poganjal na tankih smučeh. »Pri višjih ljudeh je sicer malo teže,« se je smejal.

V okviru ustanove Pustimo jim sanje   ̶ Fundacije Danila Türka se je na tekaški progi na Rogli tisto soboto zbralo približno dvajset otrok iz kriznih centrov iz Kopra in Nove Gorice, katerih ustanovitev je fundacija finančno podprla. »Predsednikova skrb so vse humanitarne in splošno družbeno koristne zadeve,« je Türk odgovoril na vprašanje, ali je skrb za otroke pomembna predsednikova naloga. »Sicer ni področja, ki bi ga predsednik lahko popolnoma prezrl,« je razložil.

Na smučeh od devetega leta. Tisti dan se je na smuči prvič pognal s številnimi otroki. »Vidi se, da so nekateri polni kondicije in da so nadarjeni za šport. Spet drugi so morda bolj obotavljivi, a mislim, da Petra Majdič vse lepo usmerja,« je pravil predsednik, medtem ko je dobitnica Janinega naslova Slovenka leta 2010 otrokom razlagala osnove teka na smučeh. Deček, ki je stal ob predsedniku, je imel težave s palicami. Dolžina zank, v kateri je moral potisniti roke, je bila prekratka. Predsednik je snel rokavice in vzel dečkove palice. »Moram zamenjati očala, ker že malce slabo vidim,« je pri tem hitel razlagati. »Poba je proti koncu današnjega tečaja že prehiteval vrstnike. Vidi se, da je zelo osredotočen na smučanje in da hoče hitro voziti,« je predsednik navdušeno opisoval dečkovo zmogljivost na smučeh.

 Sam je na smučeh prvič stal pri devetih ali desetih letih. Takrat, je pojasnil, so smučali vsi otroci v Mariboru, smučanje je bilo neke vrste zapoved. Začel je v Smučarski šoli Pohorje, toda potem se je poškodoval in je alpsko smučanje za nekaj časa opustil. »Pri štirinajstih sem spet začel, in sicer vsako zimo, vse do leta 1988. Sledilo je nekaj obdobij zelenih zim, zato sem znova prekinil. Po osamosvojitvi sem odšel službovat v New York, tam za smučanje ni bilo pravih priložnosti. Navadil sem se, da smučam kje blizu doma. Nisem eden tistih, ki gre na dolge smučarske izlete, ampak smučanje povezujem z vsakdanjim življenjem. Na to sem se navadil v Mariboru,« se je nasmehnil Mariborčan. Koliko časa najde za šport, od kar je postal predsednik države? »Čas se vedno najde, tudi vzeti si ga je treba. Številne naloge, ki jih ima predsednik, kot sta pisanje in branje, se da opraviti tudi ponoči ali zelo zgodaj zjutraj, tako da je šport zame dnevna aktivnost.«

Več v Jani št. 12, 20.3.2012