3D-tisk je pravzaprav slabo ime za tehnologijo, ki se skriva za njim. Zaradi ukoreninjene predstave tiskanja na papir si marsikdo težko zamisli, kaj 3D- tiskalnik pravzaprav počne. Vse skupaj je še najbliže brizganju, saj šoba tiskalnika nanaša plast za plastjo izdelka, ki je lahko votel ali poln in za katerega obliko, razen zmogljivosti tiskalnika, ni nobenih omejitev.
Od Disneyja do NASE. Kako uporaben je 3D-tisk, si je najlažje predstavljati na primeru arhitekturnih modelov in industrijskega oblikovanja ali inovatorstva. Na vseh teh področjih je najprej unikaten model, ki ga je treba preizkusiti in nato predstaviti industriji, ki naj bi ga kasneje izdelovala množično ali pa v večjem merilu. Tudi umetnika, ki svoj izdelek izriše na računalniku in nato natisne, si ni težko predstavljati. A 3D-tisk se uporablja veliko širše in na področjih, na katera laik ne bi nikoli pomislil. Kako širok je spekter te tehnologije, morda najbolje opiše dejstvo, da jo uporabljata tako Disneyjev razvojni center kot NASA. Prvi s 3D-tiskalniki izdelujejo oči za igračke, drugi pa orodje za uporabo v vesolju, motorje raket in celo – hrano. Tiskalnik, ki bi lahko stiskal orodje po potrebi, bi prihranil astronomske vsote, ki so potrebne za dostavo z Zemlje v vesolje. Astronavti, ki bi namesto v maso iz tube lahko zagrizli v nekaj, kar je vsaj videti kot hamburger, pa bi bili neprimerljivo boljše volje. Trenutno v laboratorijih NASE razvijajo pravo gostijo. Dovolj prepričljivo jim je že uspelo natisniti banane, piškote in školjke.
Natisni mi kosilo, dragi
Ti in podobni poskusi, verjamejo navdušenci, bi lahko nekoč pomagali ublažiti lakoto na svetu. »Tiskanje« hrane namreč ni nič nemogočega. Vse, kar potrebujete, so sestavine, ki se jih da utekočiniti ali zmešati s tekočino, in prilagojen 3D-tiskalnik. Predstavljajte si to takole: nad tiskalnik obesite vrečke z oljem, beljakovinskim prahom, koncentratom paradižnika, predelanimi sestavinami za testo in začnete tiskati. Najprej testo, ki ga zapečete na plošči, ki je že vgrajena v tiskalniku, nato nekaj paradižnika, pa olje z beljakovinami, še malo pogrejete in – pica je tu. Kot zanimivost – Googlovi uslužbenci si v svoji kuhinji že lahko natisnejo testenine po lastnem okusu. Razvijalci tehnologije so prepričani, da bomo v kratkem lahko tiskali najraznovrstnejšo hrano s primerno hranilno vrednostjo in da bo tisk morda nekoč celo nadomestil kuhanje. V to očitno verjame tudi milijarder Peter Thiel, ki je zagonskemu podjetju Modern Meadow namenil veliko donacijo, da bi mu pomagal pri razvoju »tiskanega« mesa. Ideja ima tudi etično in okoljevarstveno ozadje. Za takšno meso živinoreje tako rekoč ne bi več potrebovali, kar pomeni manj temu namenjenih kmetijskih površin, manj porabljene vode, manj kemije, manj bolezni, manj toplogrednih plinov, da o krutem ravnanju z živalmi in klavnicah sploh ne govorimo. In kako naj bi takšno meso nastalo? Pujsku, denimo, bi naredili biopsijo (vzeli majhen košček tkiva), celice namnožili v rastnem serumu (kot se dela v medicini), jih natisnili v obliki mesnih lističev, ki bi jih nato zložili v kocke, da zrastejo kot mišično tkivo, in nato zmleli v pasto, iz katere bi delali zrezke, hrenovke, paštete ali kar koli bi že komu zadišalo. Pasti bi lahko dodajali različne okuse, vitamine in podobno ter med procesom skombinirali celice različnih živali ter s tem dobili čisto nove okuse. Pišozo (piščanca in kozo), na primer, ali morda konujsa (konja in pujsa). Na podoben način namerava podjetje izdelovati bio usnje, ki bo nastalo iz kožnih celic živali. Stvar je namreč taka, da teoretično že imamo znanje in tehnologijo, s katerima lahko celice namnožimo in jih »zlepimo« skupaj v želenih oblikah in vzorcih. Te pa se nato obnašajo kot v naravi; rastejo, se obnavljajo in opravljajo svoje funkcije.
Od kože do srca
Ob razlagi, kako se tiska hrano, je lažje razumeti tudi to, da se da natisniti tudi nov del srca, ledvice ali kost. V to smer se namreč razvija tehnologija v medicini.
