To je pripoved o potovanju našega avtomobila na razdalji London–Düsseldorf–Trst– Ljubljana, večji del z avtovlakom. Če prevedem ta skoraj pozabljeni način potovanja v besednjak turističnih brošur: »Potovanje za sladokusce: večerja ob Renu, zbujanje sredi Dolomitov, ležerni zajtrk do Jadrana. V stilu ekskluziven, vendar cenovno primerljiv s poceni letali, in kot dodatek vam prepelje še avto. Estetika, ekologija, varčnost. Dame in gospodje, sodoben motoriziran mini Orient Express.«
Avto, ki je bil razlog za to potovanje, ni navadna pločevinka, ampak legenda, član družine, punčica v očesu mojega očeta njegovih zadnjih 30 let. Proti koncu svojih dni je imel moj oče na pisalni mizi dve fotografiji. Na eni mama in jaz, na drugi njegov ljubljeni rumeni saab, ki si ga je leta 1973, v železnih časih Jugoslavije, kupil z veliko težavo in ga redno vozil do svojega 89. leta, ko ga je avto brez servovolana premagal. Oče mi je takrat v zameno za moj avtomatski polo, s kretnjo, polno simbolizma, izročil v varstvo ljubljenega saaba. Odpeljala sem ga v London. Ob registraciji so ga za potrebe davka ocenili na 300 funtov, ampak že za prvi obisk pri mehaniku sem odštela mnogokratnik tega zneska in mislim, da se bo to 40-letno vozilo zlahka pokazalo za najdražji predmet v mojem življenju. Ampak na sedežu, v katerega je vtisnjeno telo mojega pokojnega očeta, sem srečna.

Po desetih letih velemesta si je avto zaželel nazaj na slovenske podeželske ceste. Pretehtavali smo, kako: tisoč milj po avtocestah, kot tovor na kamionu, z ladjo do enega jadranskih pristanišč …, dokler ni nekdo svetoval Autozug DB, avtovlak nemških železnic iz Düsseldorfa do Beljaka in Trsta.
Zarana smo krenili na to epsko pot skozi rožnato ožarjena industrijska predmestja Londona, po mostu Dartford čez Temzo, skozi grofijo Kent do Dovra, kjer se morje lomi ob stene iz bele krede. Vkrcali smo se na najcenejšo ladijskih linij, ki povezujejo britanski otok s celino, Norfolk Lines v francoski Dunquerque (prizorišče neuspelega britanskega izkrcanja na začetku 2. svetovne vojne). Do Düsseldorfa je potem saab potreboval precej več kot oglaševane tri ure in 20 minut, ker je začel hladilnik puščati in smo se morali na črpalkah ustavljati za dotakanje vode.

V prometni gneči v Düsseldorfu, kilometer od postaje avtovlaka, je hladilnik dokončno zakuhal. Zasilno parkiranje in dež sta še poudarila našo mizerijo, dokler se nismo spomnili na našo zavarovalnico, super poceni za klasične avtomobile, ki obljublja pomoč kjer koli, kar koli. Izbrali smo si avtovleko do nalagalnih klančin avtovlaka. Srečen konec epizode. Potniki v spalnikih, naš saab sredi avtomobilov in motorjev na transportnih vagonih zadaj in jaz v jedilnem vagonu s panoramskim pogledom na obe strani. Obsedela sem olajšana, s kozarcem v roki ob najlepšem vseh ekranov: drvečem vlaku mimo vasic in vinogradov ob reki Ren. Naslednje dopoldne v Trstu smo invalidnega saaba naložili in spravili v Ljubljano za njegovo tretjo kariero, kar koli to že bo.
Še o vlaku. Notranjost lahko tekmuje s hotelsko, jedilni list in osebje tudi. Med našo vožnjo je televizijska ekipa o tem avtovlaku snemala dokumentarec za spletno stran nemških železnic (od 26. aprila). Za splošne informacije o potovanjih z vlakom pa priporočam spletno stran www.seat61.com , ki jo je iz hobija začel entuziast. Poiščite pod Motorail. Privoščite prijetno pot sebi in svojemu avtomobilu.

 

Jana št., 16, 20.4.2010