In ker sumijo, da te svete dolžnosti še nisem opravila, ponujajo vse sorte – od perila pa do parfumov, terapij za krepitev samozavesti, nožev za sekljanje, viagro v vseh mogočih izvedbah, da bo vsaj noč po praznovanju kolikor toliko spodobna – in druge nepogrešljivosti. Ker ne kupujem daril za dan žena in nobena meni ljuba in spoštovana ženska še ni dobila od mene nič razen na travniku nabranih zvončkov, sem sklenila, da bom letos vsem poslala simbolično darilo: z rožami obložen valjar za testo.

Pri tem nikakor ne mislim, da bi z njim zares valjale testo.

Dolga leta nismo vedele, kaj bi s praznikom, ki uboge moške vznemirja precej bolj kot nas – kaj za vraga bi namreč rade? Če prinesejo šopek, ni prav (raje mi pomagaj, namesto da nosiš rože zdaj, ko so najdražje!), če ga ne prinesejo, je spet narobe (vsi dedci razen tebe hodijo po cesti s šopkom). Še najmanj ga polomijo, če pošljejo na osmomarčno misijo otroke, ki ne morejo zgrešiti in zmeraj privabijo kakšno solzo. V resnici se okrog dneva žena nikoli nismo bojevale proti moškim nasploh, saj živijo v enakem kaosu kot me. Ne odpuščajo nas, ne navijajo za to, da bi bile slabše plačane, ne silijo nas v odvisnost za štedilnik, ne preprečujejo nam, da bi se šle politiko, in nimajo namena, da bi prepovedali kontracepcijo in splave. Vsaj moški, ki živijo z nami in okrog nas. Vse našteto se namreč dogaja na precej višji ravni, kjer malopridnost izgubi spol. Dogaja se v strankah, vladi, ministrstvih, odborih, v civilnih iniciativah, podjetjih, medijih, kjer je tudi veliko žensk. Takrat, ko se je praznik rodil, jih ni bilo. Ko so se naše prednice bojevale za svoje pravice, so se bojevale proti falangi moških (da so jim za začetek dopustili vsaj voliti in se šolati), danes se bojujejo proti skupinskemu nazadnjaštvu in ksenofobiji, ki pa nima več le moškega predznaka. Smehljajoče in urejene strupenjače svoje konservativnosti in nasilnosti sploh ne skrivajo in se na vse kriplje trudijo prizadeti najbolj ranljive, kar so poleg tujcev in beguncev neredko mlade ženske z nepreskrbljenimi otroki in osamljene starejše vdove, cela armada jih je, ki z dohodki ne morejo ne živeti ne umreti. Njim je namreč najlažje vzeti, ker se ne morejo braniti. In najhitreje jih nakrmiš s hinavščino in obljubami.

Zato tudi ponujam valjar, ki je simbol oboroženega upora po žensko, in rože, ki so simbol ljubezni in radosti. Čeprav se je zdelo, da je sentimentalno komponento praznika pogoltnilo valentinovo, otroška prisrčnost je prenesena na materinski dan, revolucionarni del dneva žena pa je izgubil naboj, to zadnje ne drži več. Letos se povsod po svetu pripravljajo ženski protesti, in če se bodo ženske res oblekle v rdeče, bodo to veličastni prizori. In opozorilo, da je treba računati na žensko energijo, ki je (hvala bogu) drugačna od moške. Ta številka Zarje je precej žensko obarvana – želimo si, da bi vas kakšna tema vznemirila, razveselila, zbodla, nasmejala ali spodbodla, da si življenje zastavite drugače. In da se potegnete zase.