Zarja Jana

Filipa so na smuči prvič postavili pri štirih letih. »Spominjam se, da sva z očetom pogosto hodila na nočno smuko in kar na sedežnici ponavljala poštevanko. Za pravilen rezultat sem imel toliko časa, da se je sedežnica premaknila od stebra do stebra. Nadaljeval sem pri cicibanih, tam sem bil dober, a ne preveč. Na srečo moja starša nista bila obremenjena z rezultati. Pustila sta, da sem treniral, kolikor me je veselilo, in smučanje se mi nikoli ni zamerilo,« pripoveduje. Počasi je napredoval do mladincev, se pridružil B-reprezentanci. Zadnje leto, preden je pustil alpsko smučanje, pa je bil v A. »Nekateri mislijo, da smo tekmovalci v smučarskem krosu odpadli alpski smučarji. A ni tako. Sam sem z moško A-reprezentanco treniral hitre discipline, preostala znanja pa dobival še na kolesu (obožujem downhill) in v drugih športih. Vse to sem prenesel v smučarski kros,« razlaga. Zdaj se le smeji ob spominu, kako slab je bil na prvi tekmi. A to ga je motiviralo. Modro pa je tudi ugotovil, zakaj je v tem športu tako malo tekmovalcev, saj je treba poleg alpskega smučanja obvladati še start, skoke in si upati dati vse od sebe, obenem pa imeti srečo. Garač, kakršen je, je hitro dosegel krasne rezultate, a hkrati staknil kopico poškodb.

Lahko bi izdal katalog poškodb. »Imel sem jih že toliko, da je težko našteti. Zoprno je bilo, ko mi je pri padcu počila ledvica. Kar nekaj časa sem bil v bolnišnici; zame je bilo najhuje, ker sem moral mirovati dva tedna. Ledvica pa se je pozdravila sama od sebe. Pri tem športu se ni težko poškodovati. Povprečna hitrost je okoli 80 kilometrov na uro, včasih tudi sto, vmes pa so še skoki. Nenehno se zaletavamo. Pri meni so se vrstili zlomljeni roke, prsti, zviti gležnji. Na srečo pa ni bilo nič resnejšega. Dobro sem se držal z vezmi, bil odporen proti padcem. Gležnje sem imel bolj zvite od poletnega dela življenja – skokov s kolesi, trikov in salt. Tu sem si uničeval tudi rame in zapestja. Zoprno poškodbo pa sem staknil ob padcu lani na Švedskem, na tekmi, ki se je izkazala za mojo zadnjo: z mišice na zadnji plati mi je odtrgalo podkožje z maščobnim tkivom. Ko sem prišel v bolnišnico, so trije zdravniki gledali in modrovali, kaj naj storijo. Tkivo se je boleče razcepilo, a mi niso mogli pomagati. Popokali so mi kapilare, živci in vse drugo. Imel sem notranje krvavitve, te so reševali z drenažnimi cevkami. Peklensko je bolelo, se cedilo ven, nisem mogel ne hoditi ne spati, četudi sem se v vseh teh letih že dodobra navadil bolečine,« se spominja. Zato so se mu začele po glavi poditi še druge misli. Vse pa je sovpadlo še s trenutnimi razmerami.

Sam svoj mojster. »Namesto da bi bili moja edina naloga le treningi in tekmovanja, sem bil za vse sam. Bil sem gonilna sila ekipe, organizirati sem moral trenerja, fizioterapevta, serviserja, psihologa; vse usklajevati in se obenem angažirati, da sem za vse priskrbel dovolj denarja. Namesto da bi treniral dve uri na dan, sem bil vpet v delo od jutra do večera. Po tako dolgem času ti začnejo malo pešati moči, čedalje več potrebuješ, da se zmotiviraš za naprej. Dve leti sem nekako še vlekel, ko pa so nedavno začeli prestavljati svetovno prvenstvo, sem si rekel, zdaj je pa dovolj. Obenem je odločanje za konec kariere podobno odločanju za prvega otroka: nikoli ni pravi čas. Vedno je še nekaj, kar bi bilo treba narediti ... Vidim, da sem se malo pred novim letom pravilno odločil,« pravi Filip, za katerega je bil prvi dan v »penziji« neznansko lep. Ljudje so mu pošiljali lepe želje, fotografij z raznih tekmovanj in druženj.

Več v reviji Zarja Jana, št. 3, 19. 1. 2021