manca koren

Ena mojih najljubših je tista o polžu, ki je šel rikverc. Polža sicer ni več, je že odbrzel drugam, fotografija kaže le sled, ki je ostala za njim, mokro, ravno sled na asfaltu – potem je pa polž pridivjal do travne bilke in bi šel sicer lahko naokrog, ampak ne ta polž, ne, ta je izvedel popoln tritočkovni obrat in se kljubovalno po isti poti odpravil nazaj. Ena trava pa njega že ne bo zaj...! Kdo razen Jake še opazi take stvari?

Jaka, prijazen medvedek z ubijalskim smislom za humor, je naš urednik fotografije. Kaj natanko počne? Fotografira - in to vrhunsko! - , koordinira delo drugih fotografov, išče agencijske fotografije, dela fotomontaže ... »Sodelujem z avtorji člankov, fotografi, urednico, oblikovalkama, našima Vido in Ksenijo, in skušam čim bolje slikovno podpreti besedila. Z dobrim oblikovanjem postanejo celota, ki bralca pritegne k branju. No, ne samo enega. Vsak teden nas bere na tisoče ljudi. Upam, da vsaj malo pripomoremo k temu, da bi bil svet lepši, da ozaveščamo, osvetljujemo, informiramo in pomagamo ljudem. Malo pa sem ponosen ob misli na to. Na vso našo ekipo.«

Zanj ni nemogočih tem, ki se jih ne bi dalo ilustrirati. Poveš mu, o čem pišeš, kar se pogosto konča s poklapanim: »... ampak ne vem, kako bi se dalo to ilustrirati.« Na srečo Jaka ve. Vedno. Lani, ko smo pisali o tem, da namerava vlada 780 milijonov evrov nameniti za vojaško opremo, kar je obrambni minister utemeljeval nekako takole, da nameravajo vendar kupiti tudi helikopterje, ki bodo prevažali novorojenčke, je naš Jaka zmontiral lično podobico helikopterja, ki pod seboj nosi dojenčka s slovensko zastavico. Včasih slika pove veliko več od besedila.

In potem, to sicer načelno ni delo urednika fotografije, ampak vsake toliko v redakciji zadoni obupan in precej histeričen krik Jakaaaa!, kar je ponavadi znak, da se je ena od nas grdo sprla s svojim računalnikom ali kakšno drugo napravo in potrebuje pomoč šepetalca računalnikom. In Jaka pride – on nikoli ne drvi – ves nasmejan nonšalantno nekajkrat klikne in stvar nenadoma spet dela. Čista magija.

»Če se prav spomnim, je iskra preskočila enkrat poleti na morju, ko sem bil star okrog deset let,« se spominja začetka svoje romance s fotoaparatom. »Oče mi je v roke zaupal srebrno čudo, na katerem je pisalo Zenit, pokazal, kako se previje film in izostri slika, potem pa je sledil le še pritisk na sprožilec. Ob zvoku zaklopa, ki se je odprl in na film spustil svetlobo, se mi je nasmeh razlezel do ušes. Cela čarovnija! No, takrat se je začelo, nadaljevalo pa na oblikovni šoli.«

Na Jano je prišel leta 2006. »Kot fotograf sem iskal priložnosti, pa je prijateljica Staša omenila, da na Jani iščejo fotografa. Takoj sem se šel pokazat in takratna urednica fotografije Saša Prelesnik me je poslala na prvo nalogo. 'Poslikal' sem vse, še tisto, česar ne bi bilo treba, samo da bi se čimbolj izkazal. No, pa sem postal njihov in sem še vedno! Sprva kot fotograf, sedaj pa tudi kot urednik fotografije.«

V desetletju in pol se ni veliko spremenilo, meni: »Delo se, razen te zadnje nadloge, ki je po imenu nočem niti omenjati, ni bistveno spremenilo. Ravno v obdobju, ko sem začenjal, se je že kar konkretno uveljavila digitalna tehnika, kar je zelo pohitrilo cel proces dela, tako da sem preskočil tisti del, ko se je delalo na film, ko je bilo še nekaj več romantike v zraku. Najbolj zanimivo je spoznavati nove ljudi, znane in neznane, poslušati njihove zgodbe od blizu. No, v zadnjem letu s primerne razdalje ... Koliko neverjetnih, navdihujočih ljudi in zgodb!«

Več v reviji Zarja Jana št. 3, 19.1.2021