Smrt ni tako blizu, kot smo mislili
Kdaj je smola še smola? In kdaj je dvojna smola nepopisno srečno naključje? Štiriintridesetletna Britanka Audrey Schoeman je bila konec novembra z možem v Pirenejih, ko ju je nenadoma zajela nevihta. Močno podhlajena je Audrey omedlela. Potem se ji je ustavilo srce. Ko so dve uri pozneje prišli reševalci, ni imela več pulza. Podhladitev in srčni zastoj, dve stvari, ki te vsaka posebej ubijeta, skupaj pa sta se združili v srečno okoliščino, ki je Audrey rešila življenje. Po nekaj dnevih v bolnišnici je že doma in nima razen rahlega mravljinčenja v prstih nobenih posledic. Pravi, da bo šla spomladi spet v Pireneje.
Tole je dobro vedeti o telesni temperaturi: pri človeku je normalna tam okrog 37 stopinj Celzija, ko pade pod 32 stopinj, ljudje omedlijo, lahko tudi umrejo. Pri srčnem zastoju, ko srce neha poganjati kri po telesu, začnejo možganske celice odmirati po 4–6 minutah, po približno desetih minutah so mrtve. Po dvajsetih minutah brez kisika možgani utrpijo nepopravljivo škodo. Ali pa morda ne?
Kako dolgo je bila Britanka brez pulza, ne vedo natanko, ocenjujejo pa, da okrog šest ur. Vendar ni edina, ki se ji je to zgodilo. Oh, še zdaleč ne.
Skoraj čudež: »Kot čudež,« je pozneje rekla Audrey, »samo da so zanj zaslužni zdravniki.« Njen mož, ki ni zatipal nobenega utripa, je mislil, da je že mrtva. Ko so jo pripeljali v barcelonsko bolnišnico, je imelo telo 18 stopinj. Ampak čeprav se je na zunaj zdela mrtva, so španski zdravniki vedeli, da je povsem mogoče, da nekje še tli iskrica življenja. In so jo, malo po čudežu, malo pa z znanjem in najsodobnejšo tehnologijo, razplamteli v ogenj: Audrey so priključili na ECMO (extracorporeal membrane oxygenation), to je naprava, ki kri iz telesa prečrpava skozi umetna pljuča in jo, očiščeno in obogateno s kisikom, vrača v telo. Kri tako kroži več ur, lahko tudi več dni. Naprava se uporablja pri najtežjih bolnikih z odpovedjo pljuč ali srca.
Ko je Audreyjina telesna temperatura dosegla 30 stopinj, so ji z defibrilatorjem spet pognali srce. Niso pa vedeli, ali je utrpela kakšno možgansko škodo. Ampak ne – Audrey se dramatične epizode v Pirenejih sicer nič ne spominja, vendar so jo lahko že po dvanajstih dneh odpustili iz bolnišnice.
A podobni skoraj čudeži so se dogajali že prej, še posebej odmeven je bil tisti iz leta 2011, ko je šlo dvanajst danskih najstnikov na šolski izlet s čolnom, čoln se je prevrnil in otroci so popadali v vodo, ki je imela dve stopinji Celzija. Sedmim od njih se je zaradi podhladitve ustavilo srce, ko so plavali proti več sto metrov oddaljeni obali, in so bili več ur klinično mrtvi. A so zdravniki vedeli, da imajo otroci še možnost, na pomoč je spet prijazno priskočil ECMO in šest ur po nesreči je vseh sedem src spet bílo. Tudi mladi Danci so jo odnesli brez posledic. No, brez zdravstvenih posledic – toda ko skoraj umreš, začneš na življenje gledati drugače, je leta pozneje povedala ena od deklet. Bolj se zavedaš, kaj je v življenju zares pomembno.
Rešitev iz hladilne skrinje. A tudi če se vam srce ustavi, pa ravno takrat nimate te nepopisne sreče, da bi bili zraven še podhlajeni, še ni vse izgubljeno, zdravniki lahko namreč bolnikovo telo ohladijo, terapevtska hipotermija, se reče temu.
Več v reviji Zarja Jana št. 51, 17.12.2019
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
