Marija Jerovšek, 74-letna izjemno živahna gospa, doma v Grosupljem, podira vse stereotipe o prababicah. No, čisto vseh pač ne, z veseljem mi je namreč pokazala oblačila in odejice, ki jih je napletla za svojega pravnuka, tako kot se za prababico spodobi. Vsi v Grosupljem in okolici poznajo Marijo iz Avtocentra Jerovšek – pravzaprav je že kar legendarna voznica tovornjaka, saj pobira s cest razbite ali pokvarjene avtomobile. Gospa kljub svojim spoštljivim letom, kadar je treba priskočiti na pomoč, hitro (dobesedno, tu ni nikakršnega počasnega in okorelega gibanja) sede za volan tovornjaka in se odpelje tja, kjer jo potrebujejo. Mama Jerovšek je res legenda, današnji najstniki pa bi rekli, da je carica!

Recite vaši fotografinji, naj zapelje kar na dvorišče, pred hišo. Sicer je gneča, pa nič ne de, bom že umaknila kakšen avto, če bo treba,« so bila jasna in glasna navodila, kako priti do njenega doma, ki je tik zraven Avtocentra Jerovšek v Grosuplju. Tu sem spoznala gospo Jerovšek. Po dveh minutah, preživetih z njo, mi je skozi glavo šinila misel: tole je pa »gajstna« ženska (no, če sem čisto iskrena, je bila tista ženska kar »baba«, ampak v najboljšem pomenu besede, da ne bo pomote!). In nisem se zmotila. Po pogovoru z njo se je ta moja prva misel izkazala za še kako resnično.

Prva voznica avtovleke. Tisti dan midve s fotografinjo Matejo nisva bili edini obiskovalki pri Jerovškovih. Tone Jerovšek, Marijin mož in ustanovitelj izjemno uspešnega podjetja, je nekaj šaril okoli hiše in ni hotel nič slišati o tem, da bi se skupaj s svojo ženo fotografiral za časopis. »Oh, kar sama naj vse pove, jaz imam drugo delo!« je bil kratek, a prijazen. V hiši so bili namreč tudi mojstri. »Tule je hotela biti vlaga, pa smo ves zid razbili, saj vidite, kajne?« nam je hitela razlagati Marija. »Ja, sem ter tja si nakopljem še kakšno dodatno delo, da mi ni dolgčas,« se kar sebi smeje v brk živahna gospa. Vmes mi pove, kako hudo je ponosna na »ta mlade«, ki so prevzeli podjetje in zelo uspešno poslujejo. »Kar zapišite to, zaslužijo si pohvalo,« mi mimogrede naroči. Kot rečete, gospa Jerovšek!

Marija Jerovšek je ledino drugačnosti orala že v nekdanji skupni državi, Jugoslaviji. »Hja, res sem bila prva voznica avtovleke v nekdanji državi,« se spominja, mene pa je zanimalo, kako se je sploh lotila takrat zelo nenavadnega poklica za žensko.

Najprej je bila šivilja. Marija se je rodila kot Ljubljančanka, družina pa se je leta 1950 preselila v Grosuplje. »Moj oče je bil mehanik, delal je polno različnih stvari, mama pa je bila gospodinja, skrbela je za dom in za naju z bratom Francem. To so bili zelo težki časi za zasebni sektor, ki ga tedanji sistem ni podpiral, zato se je oče zadnja leta svojega aktivnega življenja zaposlil in je raje hodil v službo, kot bi bil na svojem.« Marija se je izučila za šiviljo in se zaposlila. Spoznala je mladega Toneta Jerovška in zaljubila sta se. »Ja, to je bil pa hec, čista in umazan sta pristala skupaj!« se med pripovedjo smeje Marija, misleč na to, da je morala imeti ona pri svojem delu zelo čiste roke, Tone pa je imel kot avtomehanik vseskozi umazane. Skupaj sta stopila na pot podjetništva, takrat se je temu še reklo »privatni sektor«. Tone je uspešno popravljal avtomobile, Marija pa je skrbela, da je bil v delavnici ustrezen material, njeni so bili tudi papirji. Čez čas se je pokazala potreba po avtovleki, saj ta spada k dobremu avtoservisu.

Glavna za višnjegorski klanec. Na začetku osemdesetih let je Marija naredila izpit za vožnjo tovornjakov. »Vam povem, da sem se v svoj novi poklic kar zaljubila in očitno ljubezen še traja!« je bila hudomušna. »Da, na začetku sem vlekla pokvarjene ali razbite avtomobile na 'štrik', potem je prišla na vrsto prikolica, zdaj pa vozim tovornjak.«

Zaradi bližine je Marija Jerovšek kmalu postala glavna »pobiralka« na avtocesti Ljubljana–Zagreb. Njen rajon je bil največkrat višnjegorski klanec. »Ta mi je pa ukradel marsikatero noč, še zlasti kadar je bilo slabo vreme. Včasih sem morala iti na cesto tudi trikrat na noč. Ampak da boste vedeli, nikoli nisem rekla ne ali pa da ne morem! Vedno sem šla, pa če so zunaj padale 'ošpičene' prekle. Pa vedeti morate še nekaj – včasih ni bilo mobitelov, zaradi katerih si danes lahko na zvezi. To zelo olajša naš posel. Tudi noben mraz in snežni metež me nista zadržala.«

Lagodno življenje ni vedno dobro za zdravje. Prav na višnjegorskem klancu je od blizu videla prvo nesrečo s smrtnim izidom. »Da, kar pretreslo me je! Videla sem reševalce, pa tiste, ki so prišli po ponesrečenega s krsto, vse to me je zelo prizadelo. Potem pa se počasi navadiš – no, na smrt nikoli. Ampak potem nisem več gledala tistih, ki so hodili s krstami okoli. Prišla sem, opravila svoje delo, nič se nisem razgledovala okoli, in odšla. Dvakrat sem bila na kraju nesreče, ko je bilo po pet mrtvih. Da, bilo je težko in smo garali. Vendar smo 'zvozili'! Pa se to nič ne vidi, kajne? Kar poglejte kakšne, ki so imeli lagodno življenje, so stokrat slabši kot jaz!« se priduša gospa Marija. In še prav ima. Ne pozabi še povedati, da je bila vedno jezna na tiste, ki so objokovali svojo razbito pločevino, čeprav sami niso utrpeli nobene praske!

Z ljudmi ima samo dobre izkušnje. Marije njena »šlepslužba« ni vodila samo do višnjegorskega klanca. Vozila je v Nemčiji, v Frankfurtu je bila na primer trikrat, pa po Avstriji, Bosni, Srbiji in Italiji. »O, to so bile lepe 'fure', nanje imam čudovite spomine, še lepše pa na ljudi, ki sem jih na svojih poteh srečevala! To moram povedati, kaj povedati, to bi rada poudarila, da v vsej svoji karieri nisem naletela na nobenega slabega človeka, vedno sem srečavala ljudi, ki so bili srčni in so nekako 'pazili' name. Spominjam se svoje prve daljše vožnje, peljala sem se v Bosno, v Bosansko Dubico. Gospod iz Bosne je namreč obstal na avtocesti v Sloveniji, mehanik blizu avtoceste mu ni mogel pomagati, zato so poklicali mene in me vprašali, ali bi peljala v Bosno. Seveda sem bila takoj za. Ko sem se pripeljala, da bi naložila vozilo, je bil možakar vidno presunjen, ko je videl, da sem ženska. S seboj je imel svojo taščo, avto pa je bil poln blaga za prte. Gospod je namreč imel v Bosni tovarno prtov in v Sloveniji je bil na službeni poti, kupoval je namreč blago. Ko smo se odpeljali, je bil Bosanec čisto tiho vse do Novega mesta, tam pa me je prosil, ali lahko ustavim, češ, s taščo bi nekaj pojedla, saj ves dan ni bilo časa za hrano. Seveda sem ustavila in šli smo nekaj pojest. Gospod je izrazil zadovoljstvo nad mojo vožnjo in od tam naprej se je normalno pogovarjal z menoj.« Ko ju je varno pripeljala do njihovega doma, gospod sploh ni vprašal za ceno, plačal pa ji je precej več, kot bi mu sama zaračunala. Zelo ga je tudi skrbelo, kako bo čisto sama vozila nazaj. Za darilo je dobila ročno vezene prtičke, ki jih hrani še danes, njegov sin pa jo je s svojim avtom varno pospremil do glavne ceste.

Čez milijon prevoženih kilometrov. Spominja se tudi dogodka, ko je s prikolico vozila vso noč. Njen cilj je bil takrat Tuzla, prav tako v Bosni. Ko je prispela na cilj, je razložila avto, naročniki vožnje pa je niso pustili oditi, saj je morala po njihovem malce odspati. Odstopili so ji sobo v stanovanju in jo »spravili spat«. Ker ni bila vajena spanja v bloku, saj je slišala vsako izplakovanje vode v straniščih, se je kmalu poslovila. No, po dveh urah vožnje jo je »zvilo«. Kaj pa ste naredili potem? »Nič, ustavila sem se, parkirala in zaspala v avtu.« Marija pravi, da je rada pomagala ljudem. »Zagotovo sem dobila od njih več dobrega, kot sem dala sama,« je prepričana. Bili so tudi smešni dogodki, kot na primer ta, ko so prometniki na Škofljici ustavili voznika, ki je pregloboko pogledal v kozarec. »Seveda sem zelo proti temu, da bi kdo sedel pijan za volan, saj sem na lastne oči prevečkrat videla grozljive posledice, ta možakar, ki ga je ustavila prometna policija, pa je bil tako simpatičen! Ko so ga policisti vprašali, ali je kaj pil, jim je kar zapel: če vinček govori, se marsikaj zgodi!« Marija zase pravi, da je bila vedno previdna in odgovorna voznica, kar priča tudi podatek, da je imetnica državnega priznanja za vzorno voznico. Ko jo vprašam, koliko prevoženih kilometrov ima za seboj, kar zleti iz nje: »Ojoj, ojoj, 'ziher' več kot milijon!«

Še vedno malo miga. Avtocenter Jerovšek je danes moderno in napredno podjetje, ki dobro posluje. Vodi ga sin Toni, v njem je zaposlenih tudi nekaj družinskih članov. Marija še enkrat pove, kako je ponosna, da »ta mladi« dobro vodijo podjetje. Je babica petim vnukom in prababica enemu pravnuku. Vsa Jerovškova družina je močno povezana med sabo, Marija pa še kar ne misli na pokoj. »Malo še vedno migam, grem na pošto, pa na banko. Če me potrebujejo, me kar pokličejo in včasih je še treba iti s tovornjakom kam. Veste, jaz čutim veliko pripadnost našemu podjetju. Ko sedem za volan tovornjaka, ne gledam samo naprej na cesto, včasih pogledam tudi v vzvratno ogledalo, da vidim, kaj se dogaja za menoj, občasno preverim še cesto v stranskih ogledalih. In peljem. In sem srečna! To srečo mi dopolnjuje tudi zavest o moji družini, saj je največje bogastvo, ki ga premorem.«

Marija, srečno in varno vožnjo še naprej!