Manca Juvan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Imam štiri otroke. Štiri. V Alepu so hodili v zasebni vrtec in šolo. Pred vojno. Potem so doživljali bombne eksplozije, porušena naselja, preplavljena z žrtvami. Ranjenimi, mrtvimi. Težko si je predstavljati, če tega ne doživiš. V zadnjih štirih letih niso izgubili le možnosti izobraževanja, temveč tudi prihodnost,« razlaga oče Mohamad v mojo kamero. Pripoveduje mirno in tiho. Vsake toliko se njegovo in moje oko srečata. In takrat, šele takrat počasi začutim, česar ne morem dojeti; Mohamad ima prav, če nisi doživel vojne in vseh grozot, ki jih prinaša, si ne moreš zares predstavljati, ko ti nekdo skuša opisati svoje doživljanje. Vse, kar lahko storiš, je, da mu prisluhneš – z odprtim umom in srcem, ter da v njegovo zgodbo postaviš sebe in svoje otroke. In se potem odzoveš.

 Za priložnost, da lahko prisluhnem in tudi posredujem zgodbo družine Mohamada Huseina, je odgovorna Eva Marn. Medtem ko je med zadnjim begunskim valom kot radovedna državljanka in prostovoljka obiskovala mejne prehode, jo je prijateljica iz Makedonije prosila, ali lahko pomaga njenim sirskim prijateljem. Beseda je dala besedo. Potem ko sta Mohamadovi družini slovenska in madžarska ambasada v Turčiji zavrnili vizum, je Eva spoznala, da garantno pismo, s katerim je povabila svoje goste v Slovenijo, ne bo dovolj. »Odločila sem se, da grem kar sama v Turčijo, govorim z njimi in vidim, kaj lahko naredim, da jim pomagam na njihovi poti. Ne morem obljubiti stvari, ki so zunaj moje moči, ampak lahko se potrudim, da storim tisto, kar lahko,« je že drugič na letu proti Istanbulu pripovedovala Marnova, ki ne more pozabiti svojih občutkov prav iz slovenske osamosvojitvene vojne, četudi je že veliko potovala po svetu, tudi po vojnih oziroma povojnih območjih. Takrat je imela trimesečno hčerko in partnerja, ki je bil vpoklican v vojsko. Četudi ni mislila, da bo priča še enemu konfliktu  – in to na domačih tleh, me s prikrito solzo opomni, da se »v vojni znajdeš, še preden se tega zares zaveš«.

Izgubljene generacije. In kaj je vojna, ki jo doživlja civilist? Vojna niso samo različne oborožene skupine, zaradi bomb porušene hiše oziroma celotna naselja, krvave ulice, posejane s trupli, četudi sledi tega največkrat najprej vidimo v naših večernih poročilih. Vojna ni črno-bela, je kompleksna, in njene posledice je čutiti še dolgo po tem, ko je podpisano premirje in na ulicah ni več dnevnega oboroženega terorja. Temu sem bila priča v Afganistanu, kjer sem več let dokumentirala prav dolgotrajne posledice vojne. Spomnim se takrat edinega psihiatra, doktorja Azimija, iz edine psihiatrične bolnišnice v afganistanski prestolnici Kabul, ki mi je nedolgo po ameriški invaziji in padcu talibskega režima o posledicah dolgoletne vojne na duševnem zdravju ljudi povedal tole: »Nekateri si bodo opomogli po nekaj letih, drugi po nekaj desetih, tretji nikoli. Vsaj dve generaciji sta izgubljeni.« V Afganistanu.

Več v Zarji št. 21, 24. 5. 2016