Šimen Zupančič

Gotovo so vas že dosegle in pretresle vesti, kdo vse kandidira na prihajajočih jesenskih predsedniških volitvah. Kot bi se samooklicani slavčki, kanconerji ter vsi drugi nekdanji in sedanji satirični liki namerili potegniti zastor nad kulise demokracije in vse skupaj dokončno spremeniti v resničnostni šov. Zato je v razumniških krogih prejšnji teden kot bomba odjeknila vest o še eni kandidaturi. Lahko smo namreč izvedeli, da smo v podobi Andreja Rozmana Roze vendarle dobili kandidata, ki ga bomo lahko volili brez tistega večnega oziranja k najmanjšemu zlu.

Bom kar naravnost vprašal: je to resna kandidatura ali bolj tak angažirani kulturniški družbeni eksperiment?

Najbolj pošteno bo, če odgovorim, da oboje. Če bom izvoljen, bom vsekakor predsednik »na polno«. Moja kandidatura pa je mišljena predvsem kot način odpiranja javne razprave o tem, komu predsedniška funkcija sploh pripada.

Kako to mislite?

Sprašujem se, ali predsedniška funkcija res tako zelo nujno pripada politikom ali morda vseeno civilni družbi. Živimo namreč v državi, v kateri mora civilna družba čedalje bolj popravljati napake politike, da družba sploh preživi. In da nas ni sram.

To je prekleto res!

Izhajam iz prepričanja, da mora biti naš cilj postati čim bolj pacifistična, ekološka in strpna družba. Pa sodobna, socialna, solidarna in suverena. Razumeti moramo, da kot povsod tudi pri nas živimo zelo različni ljudje s številnimi skupnimi interesi. Česar pa se čedalje manj zavedamo, saj politika tako strastno podžiga nepomembne razlike med nami. Politika nas mora namreč deliti, da si nas lahko lasti. Strankarski sistem nam je ugrabil državo. To je bilo najbolj jasno videti ob referendumu za vstop v NATO. Mislim, da je bilo to edinkrat v zgodovini, da so stopili skupaj Zveza borcev, vse cerkve, vse stranke in vsi mediji. Kot da ni nobene alternative.

Spet prekleto res. A če nam je strankarski sistem ugrabil državo, kakšna je resnična alternativa temu sistemu?

Najboljša alternativa, ki jo vidim jaz, bi bila kakšna dejansko dobra stranka. Ki bi v resnici zastopala interese ljudstva, ne pa samo svojih in interesov centrov moči iz tujine. Odkar smo samostojni, nam država razpada, saj stranke izčrpavajo javno sfero za svoje pritlehne potrebe.

Dovoliva si sanjati: recimo, da zmagate. Kateri bi bil vaš prvi ukrep?

Začel bi pač izpolnjevati svoj program, seveda ob skrbnem posvetovanju z ljudstvom. Gotovo bi se med prvimi začel ukvarjati z vprašanjem, zakaj je v naših šolah tako malo kulture in kaj se da narediti, da bi je bilo več. In kako dvigniti raven kulture na javni televiziji. Z izborom kakovostnih kulturnih vsebin je treba z javnim denarjem čim prej ustvariti protisilo vsej tisti povodnji cenenih smeti, ki so zavladale trgu. Od risank naprej. Po arhivih imamo cel kup skritih zakladov, ki lahko še kako nahranijo tudi modernega človeka. Kultura se po vsem svetu spreminja v golo reklamo in temu se je treba odločno upreti. Osredotočil bi se na stvari, ki jih je mogoče narediti z zelo malo denarja in z zelo veliko učinka.

Ampak ali se ne bojite, da vas bodo po takih besedah številni volivci odpisali, češ da skrbite samo za kulturniško srenjo? Medtem ko marsikdo preprosto nima več koščka kruha, da bi ga dal v usta …

Kje pa! Nikakor nisem predstavnik kulturnikov oziroma prav nič posebej njih! V resnici mislim, da so naši umetniki preveč razvajeni in da se mnogo preveč ukvarjajo sami s sabo. Preveč s sabo in premalo z družbo. Če je kaj krivo za to, da imamo tako katastrofo od demokracije, je to stanje kulture. In kdo je bolj odgovoren za stanje kulture kot mi umetniki in kulturniki?

Pogumne besede! Bravo!

Kultura pa je obenem še kako pomembna za narodovo samopodobo in za narodovo razumevanje pravih izzivov, ki so pred njim. Kar je pri nas oboje padlo na kritično nizko raven. Kako se sploh drugače bojevati proti tej strupeni kulturi tekmovalnosti, ki se polašča naše družbe, kot z umetnostjo?

Ena od postavk vašega predsedniškega manifesta so tudi brezplačni vrtci.

Seveda, ne glede na kar koli. Če bomo varčevali pri svojih otrocih, kakšna prihodnost nas potem čaka? Kaj res ne znamo varčevati drugje?

Od kod konkretno bomo vzeli?

Bomo že našli. Najprej je treba ugotoviti, kaj se da izterjati od tistih, ki so nam ukradli in/ali zavozili državo. Potem bi veljalo skrbno preveriti, kaj lahko prihranimo pri orožju. Potem bi pa znižal plače v javnem sektorju. Pa seveda ne govorim o ubogih policajih s 700 evri plače, celo o večini zdravnikov ne govorim, saj so tudi oni čedalje večji sužnji sistema … Ne, govorim o politiki in birokraciji – govorim o vseh tistih preplačanih ljudeh, ki so imeli šestindvajset let časa, da bi si svoje visoke plače zaslužili. Dobro so plačani, da uredijo zadeve, v resnici nam pa samo še razna botrstva in plastični zamaški rešujejo tako številne usode pred potopom! Kaj ni to nespodobno?

Več v reviji Zarja št., 26. 27. 06. 2017