Marjan Mutić

Z Gašperjem sva se srečala kar nekajkrat, največkrat v njegovem ljubem gledališču, MGL-ju, ko sem mu čestitala ob številnih odličnih vlogah, in nekajkrat ob intervjujih, pogovorih, ki so trajali in trajali, najprej sva »opravila« pogovor za časopis, potem pa še za naju. Zaupal mi je, ker nisem nikoli objavila tistega, kar mi je povedal »off the record«. Pa saj mi ni zaupal globokih skrivnosti, prej kakšne malenkosti. A sem si jih zapomnila in sem jih nosila s sabo. Kot bisere.

Kdor je gledal Gašperja bolj »od daleč«, v gledališču, predstavah, na televiziji, je morda mislil, da ker je neskončno duhovit človek, ki tudi piše duhovite scenarije, prigodnice, ki je bil avtor enega najbolj zabavnih in priljubljenih ženskih likov na slovenski televiziji sploh, Ane Lize, da je Gašper neskončen veseljak. Pa ni bil. Gašper, kot sem ga spoznala jaz, je bil poln dvomov, spraševanja o sebi, svojih sposobnostih, sreči in zadovoljstvu, čeprav so njegovim stvaritvam ploskali tisoči in tisoči.

Pred leti me je povabil v Šentjakobsko gledališče, kjer je prvič tudi režiral predstavo Woodyja Allena Bog. Pred predstavo si je vzel nekaj minut zame, čeprav je bil neskončno nervozen , kako bodo mladi igralci izpeljali premiero – in seveda so jo, brez napake. Po premieri smo šli nekaj spit in videlo se je, kako se je Gašperju odvalil kamen od srca. Morda je bil v tistih trenutkih resnično srečen, vesel, brez skrbi. Morda se takrat ni spraševal. Morda je takrat samo užival. Ali pa ne.

Žalostni klovn. Čez nekaj let sva se srečala v kavarni hotela Union, takrat je že ustvarjal Ano Lizo, ljudje so mu tako rekoč »jedli iz rok«, ga hvalili, bil je na vrhuncu svoje slave, a … spet ni bil srečen. Spet je bil malo … melanholičen, bi rekla. Govorila sva o marsičem, gledališču, sinovih, ženi Nataši, malo sva se tudi smejala, a ves čas sem imela občutek, da je njegov smeh žalosten. Njegov obraz tudi. Njegove oči še posebej. A pri vsem tem je bil ves čas prijazen, na voljo, dostopen, odgovoril je na vsako vprašanje, na vsako neumnost, na katero je odgovoril že tisočkrat, brez negodovanja se je »pustil« fotografirati, čeprav smo ga prestavljali sem ter tja po Čopovi. In sem pomislila na Ježka, našega velikega komika, ki je prav tako blestel na vseh odrih in v televizijskih in radijskih oddajah, doma pa – je povedala njegova žena – je bil večino časa žalosten, melanholičen, negotov. Tako kot Charlie Chaplin. Žalostni klovn.

Celoten članek o Gašperju Tiču si lahko preberete v 26. številki revije Zarja. (27. 6. 2017)