Zarja jana

No, po petdesetih ali sedemdesetih puvaskih so se vrata končno odprla sama od sebe. Ven je stopil starejši občan s kisikovo masko na ustih. Ta je bila s cevko povezana z rdečim kovčkom, ki ga je prenašal v desnici. Vidno olajšan je previdno zakoračil dol po stopnicah. Satan, tako se je zdelo, je bil vsaj za prihajajoče praznike uspešno premagan. Gospod je bil v svoji krhkosti videti, kot da vsekakor potrebuje vsako krpico pomoči, ki jo lahko dobi.

Nenavadno vajeništvo v kasarni. Čeprav je bila terapevtska seansa že skozi zaprta vrata slišati naporna, sta bila nekaj minut po njej oba portretiranca videti zgledno umirjena in dobrovoljna. Dražen je videc, Bojan je bioenergetik, oba pa sta karmična terapevta. »Rak pljuč,« sta pojasnila videz svojega zadnjega obiskovalca. »V pljučnih krilih shranjujemo potlačena čustva. Ko se jih nabere preveč, avrično polje poči na mestu, kjer je naš DNK najranljivejši. Tam začne iz telesa odtekati bioenergija in slej ko prej se pojavi bolezen.«

Bojan s svetom energij živi od mladih nog. Vanj ga je uvedel prababičin prijatelj, ki je bil že v časih, ko je bilo to še precej nezaslišano, neke vrste guru. Največji dar, ki ga je prenesel malemu Bojanu, je bil, da ga je že kot pokovca naučil tehnik globoke meditacije. Dodaten pospešek pa je njegova terapevtska pot dobila med služenjem vojaškega roka, ko se je pridružil dvema vojakoma v kurilnici kasarne v Banja Luki. »Tadva sta bila res zanimiva patrona!« se spominja Bojan. »Oba sta bila iz Nove Gorice, in v tisti kurilnici sta delala regresoterapije polovici kasarne … Seveda naskrivaj, ker je bilo karkoli podobnega strogo prepovedano. Ko sem videl, da dobro vesta, kaj počneta, sem se v hipu javil, da se jima pridružim. Od njiju sem se ogromno naučil.«

To je bila zanj prelomnica. Tudi zato, ker se je lahko najprej izmojstril v takrat prevladujočih tehnikah hipnotične regresije, ki jih je kasneje kot mnogi drugi terapevti na celi črti zavrnil. »Ne, te tehnike resni in odgovorni terapevti ne uporabljamo več, saj se je izkazalo, da je preprosto prenevarna. Lahko se zgodi, da pacient sploh ne izplava iz transa in ostane v komi.« Tako je Bojan po svojem nenavadnem vajeništvu v kasarni razvil svojo, neprimerno varnejšo tehniko. »Pri tem pa mi je najbolj pomagala meditacija, s katero sem v zavest počasi potegnil sadove trdega dela iz prejšnjih življenj.«

Vizije in videnja po levkemiji. Draženova zgodba je še bolj filmska. Kot sedemletnik je zbolel za posebej hudo obliko levkemije in moral zaradi nje dve leti preležati, ker sploh ni čutil nog. Po brutalnem režimu kemoterapije in obsevanj je začel počasi okrevati. In takrat so mu začele na vrata zaznavanja vztrajno trkati najrazličnejše vizije. Nič hudega slutečemu, pravi, so se mu prikazovali sence in podobna videnja, svarila … In tudi odbleski prihodnosti, le da sprva ni imel pojma, za kaj sploh gre. »Prikazujejo se ti reči, ki si jih niti približno ne znaš pojasniti. Dolgo me je bilo pošteno strah, da ni kaj hudo narobe z mano. Šele moji prvi pogovori z Bojanom so mi vse preizkušnje pomagali povezati v smiselno celoto. Potem se mi je začelo nebo zelo hitro jasniti – Bojan me je odprl!«

Tako zdaj skupaj zdravita in usmerjata, ali z lastnimi besedami: »Osvobajava ljudi! Odkleneva dušo. Vse svoje glavne terapevtske tehnike sva razvila sama.« Med njimi bi kot morda najpomembnejšo izbrala zdravljenje celičnega zapisa. »Naša celična jedra imajo spomin,« pojasnita. »Vanje se vpiše vsaka sekunda našega življenja. Jedra naših celic so v našem biološkem računalniku kot nekakšen trdi disk. Če ta crkne v računalniku, navadni človek do podatkov na njem nima več dostopa, računalničar s svojim znanjem pa! No, midva sva razvila tehnike, s katerimi sva postala prav tovrstna računalničarja telesa in duše. Prej omenjeni celični zapisi namreč usmerjajo vsako naše dejanje. Kar pomeni, da nas naša podzavest vedno znova usmeri nazaj k naši dušni pogodbi. Torej k izpolnitvi nalog, ki smo jih sem dol sami sebe poslali izpolnit.«

Vse te naloge imajo po njunih ugotovitvah ključen skupni imenovalec. Prav vse naj bi bile namenjene temu, da si lahko oprostimo nekaj iz prejšnjih življenj. »Karma ni v resnici nič drugega kot naše podzavestne samoobtožbe, ki smo jih z ne najboljšimi odzivi pridelali v preteklih inkarnacijah. To so najhujše razjede, ki nas brez naše vednosti usmerjajo novim lekcijam naproti.«

Lekcije bodo hodile, dokler si ne bomo oprostili. Ampak ne z razumom, temveč s srcem! Ko se ljudje med terapijo malce odprejo, postane takoj jasno, kakšen pekel ustvarjajo sami sebi iz dneva v dan. Kako si zamerijo, da po nekih bizarnih podzavestnih kriterijih niso dovolj dobri, ali še huje: kako grdo so delali s svojimi partnerji ali otroki.

»Ampak ta pekel, ta krivda …« hitro dodata. »To je v resnici samo še en način življenja v preteklosti ali prihodnosti. Edina prava smer je, da se povezuješ sam s sabo in da si podariš vso ljubezen, ki si je zmožen. Šele ko se ta posoda napolni, se lahko začne prelivati čez rob v okolico. Bolj ko se znaš imeti rad, bolj te bodo lahko imeli radi tudi ljudje okoli tebe. In res nikoli, nikoli si ničesar ne zameri! S tem privarčevano energijo raje usmeri v popravljanje napak!«

K njima prihajajo vse vrste bolnikov. Največ pa dobita tistih brez volje in življenjske energije, ki se jim je pogosto zataknilo na prav vseh osnovnih področjih. »Stres, depresija, služba, položnice, kaj bo, kaj ne bo, ali bom ‘sfolgal’, ali bom znal …« se trpko nasmehne Dražen. »Kot rečeno, ljudje mnogo preveč živijo v svojih glavah, kar jih oropa življenjske energije. No, če so se v tem zemeljskem labirintu znašli v mrtvem kotu, zelo rada priskočiva na pomoč midva. Stvar je v tem, da lahko samo tu spodaj delamo in napredujemo. Tam zgoraj, v kraljestvu duš, to ni možno. Zato velja čimprej zavihati rokave. Na koncu koncev smo prav zaradi tega tudi prišli sem dol! Vsaj sedemdeset odstotkov uspeha v življenju je plod trdega dela.«

»Nič ni nerešljivega,« se na zgoraj povedano naveže Bojan. »In vedno obstaja alternativa. To spoznanje je prvi nujni preskok na poti na bolje.«

Njun glavni cilj je obtičalim ljudem pomagati nazaj na pravo pot. In jih predvsem usposobiti, da lahko potem samostojno hodijo naprej po njej. »V skladu s starim rekom jih naučiva, kako loviti ribe – torej v nasprotju s tem, da bi jim ribe za vsak teden sproti lovila midva. In kaj v tej primeru konkretno predstavljajo ribe? Hja, še enkrat več: ljubezen! Oziroma točneje, ljubezen do sebe, iz katere izvirajo vse druge oblike pristne ljubezni.«

Preprosto ne moreta dovolj odkimati z glavo ob dejstvu, da se ljudje čedalje manj pogovarjajo in družijo. Neskončno ju žalosti opazovati, kako smo očitno že skoraj povsem pozabili, da smo lahko z malce modrosti in strpnosti drug drugemu v daleč najboljšo uteho. »Vse postaja čedalje bolj funkcija interesa in koristi. Kot bolniku iz avričnega polja odteka bioenergija, iz naših življenj brez vsake potrebe odteka ljubezen, ki nas edina lahko osreči. Materialno smo povsem dovolj preskrbljeni, da bi svoja življenja lahko posvetili iskanju in razvijanju ljubezni. A žal so tako mnogi izbrali materialno bogastvo in obenem duševno beraštvo.«

Slovenija, prepredena z energijskimi portali. No, da ne bi samo karala, zelo rada opozorita tudi, da je Slovenija za te reči zelo odprta. »Ko sva delala v drugih državah, sva lahko ugotovila, da sodi naš narod v Evropi med daleč najbolj zainteresirane za duševno rast.« Kar ni seveda nobeno naključje. »Dobro, ena reč je, da je Slovenija tradicionalno most med Vzhodom in Zahodom, torej stičišče kultur. Poleg tega pa je prepredena z energijskimi portali iz obeh velikih svetovnih vojn. Zastale energije, obtičale duše – veste, ti portali imajo lahko na okolico še kako konkreten negativen vpliv. In ker redno energijsko čistiva hiše, sva na terenu dobila dober vpogled v to, kako razširjen je še vedno ta problem. Potem pa so tu tudi najrazličnejši uroki. Tega je res ogromno – s tem, da so mnogi ustvarjeni povsem podzavestno, s hudo in vztrajno jezo človeka na sočloveka. Tudi to lahko povzroči vse prej kot zanemarljive rane v astralnem telesu.«

Bojanu in Draženu pomeni največjo potrditev za njune napore, ko vidita, da je ljudem po terapijah dejansko bolje. »Ne moreva povedati, kako naju to dvigne!« A obenem tudi ne moreta dovolj poudariti pomena trdega dela na sebi, ki ga mora bolnik v svojo rehabilitacijo vložiti sam. »Ko govorimo o delu, govorimo predvsem o vsakodnevni borbi, da smo, kar dejansko smo. Da živimo v skladu s tem, kar nam narekuje duša. Kar je seveda pri različnih ljudeh zelo različno. Ampak vsak ima nekaj, kar mu polni srce. Ukvarjanje s tem je naša osnovna naloga v tem življenju. In pa seveda to, da vse, kar počnemo, počnemo z ljubeznijo.«

Največja ovira na poti napredka je ego. Premagati ga mora vsak sam. »Midva nanj sploh ne delujeva, temveč raje odpreva oziroma odkleneva dušo. In to bolniku dovede dovolj energije, da se končno postavi po robu tistemu poblaznelemu valptu v svoji glavi. Oziroma da končno prevzame oblast v lastni hiši!«

Daleč najučinkovitejše orodje za delo na sebi je tudi po njunih ugotovitvah meditacija. »Z njo se najhitreje in najneposredneje približamo sebi. Ko se naučimo na ta način umirjati, bomo začeli odkrivati neprecenljive dele sebe, ki smo jih v vrvežu vsakdana potlačili globoko v podzavest. Še enkrat: nič ni učinkovitejše pri spreminjanju odsluženih načinov razmišljanja, pa tudi pri opuščanju zamer in nezdravih navad! Meditacija nam celostno odklene dušo, da lahko končno zasijemo v svojih talentih in radostih. Sploh pa nas naredi neprimerno bolj zdrave in čiste, saj se preko nje v naše telo in um pretaka najbolj prečiščena kreativna energija stvarstva!«



* »Edina prava smer je, da si podariš vso ljubezen, ki si je zmožen. Šele ko se ta posoda napolni, se lahko začne prelivati čez rob v okolico. Bolj ko se znaš imeti rad, bolj te bodo lahko imeli radi tudi ljudje okoli tebe. In res nikoli, nikoli si ničesar ne zameri! S tem privarčevano energijo raje usmeri v popravljanje napak!«

* »Iz naših življenj brez vsake potrebe odteka ljubezen, ki nas edina lahko osreči. Materialno smo povsem dovolj preskrbljeni, da bi svoja življenja lahko posvetili iskanju in razvijanju ljubezni. A žal so tako mnogi izbrali materialno bogastvo in obenem duševno beraštvo.«

* »Živimo v skladu s tem, kar nam narekuje duša. Vsak ima nekaj, kar mu polni srce. Ukvarjanje s tem je naša osnovna naloga v tem življenju.«