Pegasti badelj (Silybum marianum) je visoka rastlina s pokončnim steblom, znana po svojih zdravilnih lastnostih. Naravno raste predvsem v Sredozemlju, a jo danes sadijo tudi v drugih delih sveta. Zraste 70–150 cm visoko, ima velike nazobčane liste z belimi lisami in okroglo koškasto socvetje vijolične barve. Njegovi plodovi so črnorjavi, s trdo lupino in svilnatimi dlačicami. Semena vsebujejo aktivno sestavino silimarin, ki je skrivnost blagodejnosti pegastega badlja. Večina ljudi to rastlino pozna po tem, da pomaga pri čiščenju in zaščiti jeter pred poškodbami. Ima pa pegasti badelj tudi druge koristne učinke za zdravje. Dobro vpliva na prebavo, zato se uporablja za lajšanje simptomov, kot so napihnjenost ali slaba prebava. Poleg tega je učinkuje kot antioksidant, kar pomeni, da lahko prispeva k nevtralizaciji prostih radikalov in zmanjšanju oksidativnega stresa. Prav to dvoje pa je, kot vemo, izvor mnogih bolezni in staranja celic. V ljudski medicini najdemo zapise, ki pegasti badelj hvalijo tudi pri zbadanju v rebrih, boleznih vranice, malariji, migreni, morski bolezni, pri krčnih žilah, žolčnih obolenjih in celo kot zdravilo pri zastrupitvi z mušnico. Pri zadnjem sicer odsvetujemo samozdravljenje in namesto tega toplo priporočamo obisk urgence.
Pozor pri nekaterih zdravilih
Pegasti badelj lahko razen v obliki kapsul in prahu uporabljamo tudi kot tinkturo. Naredimo jo iz plodov, ki jim odstranimo ščetinasto ovojnico. Uporabni so tudi sveži ali posušeni nadzemni deli rastline, ki jih naberemo ob cvetenju. Dnevni odmerek silimarina naj bi znašal od 200 do 400 mg. Pri zdrobljenih ali zmletih plodovih to nanese nekaj čajnih žličk dnevno, ki jih lahko primešamo jogurtu, smutiju, solati itn. Čaj iz pegastega badlja pa nima prav veliko učinka, saj je silimarin le slabo topen v vodi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 39, 24. september 2024.
