Šimen Zupančič

»Komaj čakam, da preneha deževati, v garaži imam že nekaj časa sadike zelenjave, ki jih je nujno treba presaditi na vrt. Ves mesec že gledam v zrak in čakam lepše vreme,« naju je s fotografom v delovni vročici pozdravila ena najboljših slovenskih igralk, ki je v svoji izjemni karieri dosegla vse, kar se je doseči dalo. Za svoje delo v gledališču in pri filmu je prejela številne nagrade doma in v tujini in je prvovrstna slovenska umetniška blagovna znamka.

Milena je pri 78 letih kljub zdravstvenim težavam, ki jo pestijo zadnja leta, živahna, iskriva, duhovita in bistrega duha. Z obilo zdrave pameti, ki je v današnjih časih hudo primanjkuje, gleda na svet in dogajanje okoli sebe. Veseli se obiskov starih prijateljev, druženja z edinko Mašo, skrbi za svojo gorenjsko oazo na Bohinjski Beli, ki sta jo zgradila z nekdanjim možem Radkom Poličem - Racem, pa je potem v njej dobrih 45 let živela z drugim možem, Dušanom Jovanovićem, in prav nič ne obžaluje svoje strasti do kajenja. Potem ko je bila pred leti častna občanka Bleda, so ji ta laskavi naziv podelili še v našem glavnem mestu.

»Lepo je, da se te spomnijo, to je druge vrste priznanje, kot jih človek dobi za svoje delo. Imela sem srečo, da sem dobila vse te nagrade, od festivalskih do osrednjih. Naziv častnega meščana ima posebno težo, pomeni, da svojemu okolju nisi delal sramote,« pove udobno zleknjena na terasi svoje idilične, z zelenjem obdane hiše na Bohinjski Beli, polne spominov na izjemno (umetniško) življenje.

· Domači

Voditelj Tilen Artač se je rodil pri sedmih mesecih

»Hišo sva začela zidati z Racem leta 1974, po potresu v Posočju. Takrat smo ostali brezdomci, preseliti smo se morali k stari mami, pa je Rac dejal: naredimo hišo! Bil je priden, sekal je les, veliko je pomagal pri začetni gradnji. Tudi jaz sem mešala malto in s samokolnico vozila zidake. Po začetku gradnje sva se ločila in hišo smo zgradile same z mamo in mlajšo sestro. Na pomoč so priskočili tudi drugi sorodniki in prijatelji.

Tisto so bili res drugi časi, veliko smo lahko sami naredili, pa tudi ni bilo vse tako drago, kakor je danes, ko je gradnja hiše skoraj nedosegljiv podvig, ki si ga lahko privoščijo le tisti z veliko denarja. Še zdaj je večina hiše ostala takšna kakor takrat: z grobim ometom, neobdelanimi in pobarvanimi tramovi. Ko sem gradila, so okoliški kmetje govorili naokoli: Milena pa hlev 'deva'. Takrat sem zlahka zaslužila še kakšen dodaten denar, pa je nekako šlo,« se spominja igralka, ki si je ustvarila izjemno kariero, seveda tudi zaradi svoje izjemne delavnosti.

Odlična popotnica mame Betke

»Nikoli nisem poznala očeta. Nisem ga pogrešala, saj drugačnega življenja nisem poznala. Sprva smo živele z mamo Betko in staro mamo. Pri desetih letih pa se je mama poročila in rodila najprej sestro Špelo, pozneje pa še sestro Nino, ki je 16 let mlajša od mene. Žal mamin mož ni bil ravno iz najboljšega testa za ljubečega partnerja in skrbnega očeta, pa je na srečo mama premogla toliko moči in poguma, da se je ločila in se s Špelo vrnila k stari mami.

Vse sestre nas je tesno povezala in te vezi so trdne še danes. Redno se pokličemo, obiskujemo, podpiramo se in si pomagamo. Vse praznike preživimo skupaj. Ena pripravi sladico, druga potico, jaz pa poskrbim za preostalo kuharijo in imamo vedno prekrasne praznike in praznovanja. Mama je žal veliko prezgodaj umrla, stara komaj 64 let. Še zdaj jo pogrešam. Velikokrat se spomnim nanjo in na to, kaj vse bi ji še želela povedati in se z njo pogovoriti. Hvaležna sem ji, da je kljub svoji skromnosti – bila je kuharica v šoli – imela res veliko srce za otroke. Zelo se je trudila podpirati tako nas hčere kakor tudi druge otroke v šoli.

Šimen Zupančič

Še zdaj se kdo, že dolgo odrasel, spomni dobrote »tete Betke«. Imela je res krasno energijo, znala je pritegniti ljudi. Njena največja veličina pa je bila, da nas nikoli ni v nič silila. Ni nas mučila s tem, v katero šolo bi morale iti, ni se vtikala v naše odločitve. Glede tega je bila čisto pred svojim časom. Nas je pa navadila na (trdo) delo. Bila nam je za zgled, ne da bi nas silila,« pripoveduje Milena.

Mama ji je dala tudi dragoceno popotnico, veliko delavnost, s katero je dosegla izjemno veliko. O tem govori brez prevzetnosti. »Res sem veliko delala. Šla sem iz enega projekta v drugega in vedno imela srečo, da so me izbrali in z mano radi sodelovali, pa je vse spontano teklo. Bila sem eden največjih garačev. Včasih se čudim, kako sem vse to lahko strpala v ta čas. Res pa je, da že od Akademije dalje nisem imela časa za lenarjenje. Saj smo potem nekaj žinganja nadoknadili, a z današnjo pametjo vidim, da bi morali še veliko več,« pove v smehu. Hvaležna je mami, da ji je čuvala edinko Mašo. Vedela je, da je hči v dobrih rokah, zato se ona lahko posveti delu.

»Igrala sem tudi z vročino, bolna, na neki predstavi je bil za odrom celo zdravnik, ki mi je dal injekcijo, da sem do konca izpeljala nastop. Vsakič je nekako šlo, trmasto sem rinila dalje, saj sem čutila veliko odgovornost do (so)igralcev in občinstva,« se spominja Milena, ki ji je hči Maša velika sreča in veselje, edino, kar je nad vsemi.

Estrada

Alenka Godec: Moža nisem skrivala, se je pa on skrival

Prekrasni spomini na hčerina študijska leta v Ameriki

»Dolgo sem imela slabo vest, če sem bila v teatru ali na snemanju, da nisem z otrokom, in nasprotno. Z otrokom se zelo spremeniš, jasneje postane, kaj je pomembno in kaj ne. Maša me je kot otrok vedno čakala, puščala mi je ljubka sporočila, vsak prosti trenutek smo bili skupaj. V puberteti, ko se je bilo treba odločiti, kako naprej, se je seveda odločila za svojo pot.

Naredila je debel zid okoli tega, kar sva počela z njenim očetom Dušanom, in šla študirat na FDV. Najprej je diplomirala iz politologije v Ljubljani, nato pa je še magistrirala v Washingtonu, kjer si je našla tudi službo. Nato je šla delat v New York. Z veseljem sem jo obiskovala vsaj enkrat letno in komaj čakala pot čez lužo. Takrat sva se imeli res lepo, saj sva počeli same lepe stvari, obiskovali predstave, se potepali. Zadnja leta je spet v Sloveniji in veliko časa preživiva skupaj. Dobro se razumeva, se pa tudi kdaj spreva, kar je čisto normalno, saj pripadava različnim generacijam in nekatere stvari razumljivo vidiva drugače. Bila mi je v veliko oporo pri Dušanovi bolezni,« je hvaležna igralka.

Šimen Zupančič

Bolezen je najhujše, kar se lahko zgodi človeku

Z Dušanom Jovanovićem sta bila 45 let izjemen ustvarjalni in zasebni tandem. »Recept za uspešen zakon je po moje v tem, da zakonca ne tičita ves čas skupaj, da si tudi malce oddahneta drug od drugega. Midva sva tako dolgo zdržala skupaj prav zato, ker sva imela vsak svoje delo. On je ravno režiral v Beogradu in je bil dva meseca odsoten, nato pa sem šla jaz snemat. Nisva se izogibala drug drugega, temveč sva si vedno dajala ustvarjalno svobodo in si vsakič znova res zaželela drug drugega, pa se nama ni bilo treba pretvarjati, da se imava rada.

Estrada

Vesna Pernarčič o odnosih in materinstvu

Bil je izjemen ustvarjalec, žal pa tudi dosti bolan, vendar tega nismo nikoli obešali na veliki zvon. Težko mi je bilo gledati ljubljenega človeka, aktivnega, polnega ustvarjalnega zagona, življenja in iskrivih misli, ki ga je izdajalo telo, česar se je zavedal. Meni se je to zdela življenjska krivica. Grozljivo je bilo, da je za Alzheimerjem zbolela že moja mama, nato pa se je demenca lotila še Dušana. Dvakrat sem to dajala skozi … Veliko je bilo treba hoditi okoli zdravnikov, z enim in drugim, na koncu pa sem se morala od obeh posloviti. Tako zase skoraj nisem utegnila poskrbeti,« razlaga.

Grozljivo je bilo, da je za Alzheimerjem zbolela že moja mama, nato pa se je demenca lotila še Dušana. Dvakrat sem to dajala skozi …

In ko je napočil čas Dušanovega slovesa, je bila na to kar malce pripravljena, vendar se človek nikoli ne more pripraviti na odhod ljubljenega človeka. Še zdaj pogreša njune razprave, spremljanje športa po televiziji (ni zamudil nobene tekme, in čeprav ona športa najprej ni marala, je sčasoma postala prava športna navdušenka) in številna potovanja, ko sta zaradi gledališča, pa tudi iz ljubezni do potepanja in raziskovanja novih krajev in kultur svet prepotovala svet po dolgem in počez.

»Nikoli ga nisem pogrešala zaradi fizičnih opravil, saj se ni znašel niti z menjavo žarnice, le kakšno drevo je povsem obrezal, zaradi česar sva se vsako pomlad na smrt skregala. Manjka mi ta najina duhovna razsežnost. Nikoli nisem bila ženska, ki bi potrebovala moškega, da bi naredil kaj namesto mene. Čisto dobro sem se znašla sama. Bilo mi ga je hudo gledati, kako trpi, ni si zaslužil tega,« iskreno prizna Milena, ki se ji je, zdi se, da nekako mimogrede, nabralo skoraj 80 let.

Pamet je na stara leta ni srečala

Igralka je znana po svoji duhovitosti in pronicljivosti. Tako z dobršno mero humorja gleda tudi na svoja leta. »Pri skoraj 80 je skoraj čisto tako kot pri 40. Ne drži, da te na stara leta sreča pamet. Nič kaj bolj modra nisem. Zdi pa se mi neverjetno, kako hitro je šel mimo ves ta čas. Edina zoprna reč so zdravstvene težave. Do sedemdesetega sem ves čas delala, letala naokoli, vse sem preživela na nogah. Imela sem kakšne manjše tegobe, vendar sem z njimi zlahka opravila.

Šimen Zupančič

Zadnje čase me pestijo težave z jetri, želodcem, prebavili in drugim. Zdravniki se sicer trudijo, da bi mi pomagali. Žal nimam apetita, imam pa že leto in pol parenteralno prehrano, ki mi povzroča težave. Vsak dan si tudi kaj skuham, včasih pojem samo dve žlici, včasih pa tudi kaj več. Shujšala sem enajst kil, nadvse se trudim, da bi se zredila, vendar nikakor ne gre. Imam posledice operacij, pa vseeno nekako rinem dalje.

Za vsakega človeka je bolezen huda stvar, če pa si take sorte človek, da si ves čas v pogonu in na vseh koncih sveta, je še veliko težje. Fino je sedeti doma, vendar je to za tiste, ki imajo to radi, jaz pa nikakor ne. To je zame najhujši udarec, bolj kot to, da se mi je zaradi operacij spremenilo telo. Želim si le, da bi bilo moje telo zdravo. Zanj se sicer trudim skrbeti, vendar na stara leta ne mislim začeti telovaditi, četudi bi bilo morda to dobro. Prej mi ni padlo na pamet, da bi šla na fitnes, saj sem se v gledališču in na filmu dodobra natelovadila. Vedno sem imela preveč dela, da bi si vzela čas še za to. Tu ga malo lomim, mogoče bi bilo dobro poslušati zdravnika,« razlaga Milena, ki pa se ne namerava odpovedati svoji veliki razvadi – kajenju. To počne že vse svoje življenje, pa je dočakala 78 let, kaj bi zdaj to spreminjala?

· Intervju

Mikiju sem rekla, da bo najin odnos funkcioniral samo, če bosta imela z nekdanjo ženo lepe odnose

Kljub bolezni in bližajoči se okrogli obletnici si želi nastopiti še v kakšni predstavi. »Ne zato, ker bi hrepenela po slavi, nimam se več kaj gnati za njo. Žene me ustvarjalni duh, tista magija nastajanja nove predstave. Vedno sem poskrbela, da sem delala s takimi ljudmi, da smo se razumeli. Zelo je pomembno, kdo so partnerji. Ustvarjanje je velikokrat zelo naporno, a je to zelo bogato življenje.

V gledališče zdaj ne hodim preveč rada, kot železničar po upokojitvi ne hodi več gledat vlakov. Pogledat pa si grem kakšno predstavo, za katero slišim, da je dobra, ali kakšno posebno dobro gostovanje. Rada imam zanimive predstave, da sem na tekočem. Žal mi je, da je vmes veliko nekakovostnih. In ko vidim kakšno tako, padem v depresijo in si rečem, a s tem sem zapravila življenje! Če pa je kaj dobrega, mi je žal, da nisem poleg,« sklene v smehu igralka, trdno prepričana, da ji je v življenju poleg dobrih vlog najbolje uspela hči.