Po skoraj 40 minutah prekinitve dihanja se je še vedno pogovarjal
Svet filma je bogatejši za akcijsko srhljivko Last breath (Zadnji vdih) režiserja Alexa Parkinsona, nadgradnjo istoimenskega dokumentarnega filma iz leta 2019.
Podmorska pustolovščina, v kateri igra tudi legendarni igralec Woody Harrelson, je bila namreč posneta po resničnih dogodkih in je tako zelo neverjetna, da gledalec ne pomisli le, da je izmišljena, ampak da se je scenaristom tudi rahlo odpeljalo. »To vendar ni mogoče!« so se vznemirjali gledalci, ko je začel protagonist Chris Lemons po skoraj 40 minutah prekinitve dihanja mirno kramljati s sodelavcema Duncanom Allcockom in Davidom Yuaso.
Fikcija? Ne, zagotovo pa ena najbolj norih zgodb, ki ima srečen konec zaradi vrste posebnih pogojev in junaštva prijateljev, ki niso obupali niti tedaj, ko so okoliščine kazale, da je bitka že zdavnaj izgubljena.
Čudež na dnu Severnega morja
Odmevna nesreča se je pripetila 18. septembra 2012 na dnu neizprosnega Severnega morja — v enem najnevarnejših poklicev na svetu: saturacijskem potapljanju. Britanski profesionalni potapljač Chris Lemons, specializiran za delo v podvodnih infrastrukturah, se je tistega dne skupaj s sodelavcema spustil več kot 90 metrov pod morsko gladino, da bi popravil plinovod.
Da si boste lažje predstavljali, naj omenimo, da podvodni vzdrževalci živijo v obdobju štiritedenskih vzdrževalnih del pod krovom ladje v saturacijskih komorah, ki ustvarjajo pogoje, potrebne za potapljanje in delo na globini 90 m pod morsko gladino. Od tam potapljače na delovišče na morskem dnu in nazaj prevaža tlačna kapsula, imenovana potapljaški zvon, ki jim omogoča, da ostanejo pod pritiskom. Življenje podvodnih profesionalcev je zunaj zvona odvisno od posebnih cevi, ki jih imenujejo popkovina. Njihova funkcija jim omogoča dihanje, komunikacijo ter oskrbo z energijo in toplo vodo.
Čeprav je bilo v teoriji za varnost danes svetovno znane ekipe dobro poskrbljeno, pa so se tisto noč zaradi silovitega neurja zvrstili nepredvidljivi dogodki. Ladji na površju je namreč med nevihto odpovedal navigacijski sistem, zato se je začela oddaljevati, ob tem je za seboj povlekla zvon, slednji pa popkovini, ki sta bili pritrjeni na nesrečneža. Potapljača Davida Yuaso je sila potegnila za seboj, Chrisova cev pa se je nesrečno zataknila za jekleno konstrukcijo razdelilnika in se pretrgala. Tako je ostal ujet na dnu, v popolni temi, pri temperaturi nekaj stopinj nad lediščem in z rezervo kisika za zgolj pet minut.
Kar se je zgodilo zatem, meji na čudež. Dramatično reševanje je zaostrovala bitka s časom in po prehitro iztekajočih se minutah nihče ni več verjel, da bodo Lemonsa našli živega. A vztrajni Yuaso se ni predal. Po vrnitvi na lokacijo je našel Lemonsa živega, a nezavestnega, in ga z zahtevnim logističnim podvigom privedel nazaj v zavetje potapljaškega zvona.
Po nekaj minutah oživljanja je Lemons začel dihati, a je ostal popolnoma neodziven, kar je sprva kazalo na poškodbo možganov zaradi dolgotrajnega pomanjkanja kisika. Sledil je preobrat – v trenutku, ko sta se sodelavca predala žalosti, je Chris odprl oči in spregovoril. Povsem pri zavesti in popolnoma brez zdravstvenih posledic. Čeprav je bil skoraj 40 minut brez dotoka zraka, se je živ in zdrav vrnil v objem svoje zaročenke, s katero sta se pozneje poročila ter si ustvarila družino.
Kako je mogoče, da je Chris preživel?
»Neverjetno ni le to, da je preživel tako dolgo brez kisika, ampak še posebej to, da pri tem ni dobil nikakršnih poškodb možganov. To je naravnost osupljivo,« je za USA Today povedal režiser Parkinson, ki je o primeru razpravljal z nevrokirurgi in anesteziologi. Na podlagi preučevanja razmer so prišli do zaključka, da je Chrisa rešila prav posebna kombinacija dejavnikov, ki so njegovo telo ohranili v ravnovesju.
»Gre za to, da če bi imel več kisika, bi nadaljeval z dihanjem, njegovo telo bi se začelo še bolj ohlajati in bi umrl zaradi podhladitve,« pravi Parkinson. »Če pa bi imel manj kisika, bi umrl zaradi zadušitve. Govorimo torej o neverjetni sreči –verjamem, da mu je zmanjkalo zraka prav v tistem ključnem trenutku, ko je bila temperatura njegovega telesa ravno na meji, da je lahko zdrsnil v nekakšno stanje mirovanja.«
Mnenje slovenskega strokovnjaka
Podrobneje nam je okoliščine predstavil Lean Fonda, ki opravlja podvodna dela od svojega 16. leta, sicer pa je univerzitetni diplomirani biolog in poklicni potapljač, ki se s potapljanjem ukvarja že več kot 50 let. »Pred 34 leti sem se med treningom apneje tudi sam skoraj utopil v bazenu in imam izjemno srečo, da sem preživel. Malo za šalo, meni se zdi, da sem jo odnesel brez poškodb možganov,« se smeji, a brž resno doda, kako hvaležen je zdravnikom in drugim ljudem, ki so mu takrat pomagali.
Glede Chrisovega primera pove, da tudi sam meni, da je preživel zaradi izjemne kombinacije srečnih okoliščin in specifičnih razmer pri saturacijskem potapljanju. »Njegova čelada na zaprti krog je bila ključnega pomena, saj je preprečila, da bi v času izgube zavesti vdihnil vodo v pljuča. Če bi se slednje zgodilo, bi ga zelo težko rešili,« pojasnjuje in nadaljuje, da je Chris dihal posebno mešanico s kar 44-odstotnim parcialnim tlakom kisika. »Njegovo telo je bilo prepojeno z več kot dvakrat več kisikovih molekul in je zato trajalo dlje, da bi prišlo do poškodb možganov in notranjih organov,« razloži.
Poleg tega je večino dihalnega plina sestavljal helij, ki ima sposobnost hitrega odvajanja toplote. »Da potapljačev ne zebe, mora biti plin ogret na najmanj 29 stopinj Celzija, ko pa se je popkovina pretrgala in je začel dihati iz hladne jeklenke, je helij telo hitro ohladil.«
Fonda poudarja, da je na dodatno ohlajanje vplivalo tudi to, da je imel Chris na sebi mokro potapljaško obleko, ki brez ogrevane vode praktično ne ščiti pred mrazom. »Dotlej je bilo njegovo telo ogreto, žile v telesu in okončinah razširjene, po pretrganju popkovine ter ob stiku s hladno vodo in hladnim plinom pa se je začelo izjemno hitro ohlajati. V vodi, ki je 81-krat boljši prevodnik toplote kot zrak, je telo v nekaj minutah prešlo v stanje skorajšnjega mirovanja, kjer kri kroži le še do možganov in ključnih organov.«
Kako se človek počuti v takih trenutkih?
Kaj se dogaja na psihični ravni? Glede na izkušnjo iz preteklosti sogovorniku ti občutki niso neznani. »Po pretrganju popkovine je zaradi psihičnega stanja najprej prišlo do panike, strahu, žalosti, spoznanja, da je konec, verjetno pa tudi do hiperventilacije in povišanega srčnega utripa. Nato pa je zaradi mraza in postopne pomiritve srčni utrip začel upadati.«
Pa se je psihično sploh mogoče pripraviti na takšne situacije – zlasti če zaradi narave dela veš, da lahko zreš smrti v oči? »Na takšno nesrečo se ni mogoče pripraviti, prav tako verjetno redko razmišljamo o tem, kako bi se počutili tik pred smrtjo. Še posebej če gre za mladega, zdravega človeka. Žal sem bil tudi sam večkrat v ekstremnih situacijah in vsaka pusti svoje posledice. Če imaš čas, razmišljaš o tem, kako rešiti nastalo situacijo — in meni je to doslej vedno uspelo. Najslabša sta panika in obup. Moj moto in življenjska filozofija pa ostajata: Nikoli ne obupaj. Bori se do konca,« zaključi klepet Fonda, ki ga je v svet globin že v rani mladosti uvedel oče Ugo Fonda, mednarodno priznan strokovnjak za podvodno biologijo z bogatimi izkušnjami iz Sredozemskega morja in Atlantika ter v podvodnih delih v ekstremnih razmerah.
Najdaljše zadrževanje diha pod vodo
Da je s posebnim znanjem in tehniko mogoče precej dolgo ostati pod vodo brez kisika, ne da bi ogrozili svoje zdravje, dokazujejo tudi športni podvigi zadrževanja diha pod vodo. Doslej najdaljši čas je dosegel Hrvat Budimir Šobat, ki je 27. marca 2021 v Sisku zabeležil neverjetnih 24 minut in 37 sekund.
56-letni Budimir je rekord dosegel po treh letih intenzivnih treningov, podviga pa se je lotil v duhu ozaveščanja o avtizmu, ki ga ima tudi njegova hčerka Saša. Budimir je pred poskusom vdihaval čisti kisik, kar dovoljujejo pravila Guinnessove knjige rekordov.
»Med izvajanjem statične apneje imam zaprte oči, osredotočen sem zgolj na to, da skušam poslušati bitje svojega srca. Slednje me pomiri in pripravi na boj s časom,« je razložil po doseženem rekordu in dodal, da so k uspehu pripomogle tudi dolgoletne izkušnje. Za primerjavo – v uradnih tekmovanjih brez predhodnega vdihavanja kisika je najboljši rezultat dosegla Francozinja Karoline Marie Meyer, ki je dih zadrževala 18 minut in 32 sekund.
Eden najbolje plačanih poklicev na svetu
Ste vedeli, da sodi saturacijsko potapljanje med najnevarnejše in najbolje plačane poklice? Saturacijski potapljači lahko med štiritedensko izmeno zaslužijo med 30.000 in 45.000 dolarjev, odvisno od lokacije in zahtevnosti projekta. To pomeni, da lahko že z nekaj izmenami dosežejo letno plačo od 150.000 do 200.000 dolarjev — kar je denimo na ravni zdravnikov specialistov, odvetnikov v elitnih pisarnah in letalskih kapitanov na dolgih linijah. Čeravno so številke mamljive, pa ne pozabite, da gre za nevarno delo na morskem dnu, kjer že najmanjša napaka odloča o življenju in smrti.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
