»Saj verjetno ni nič, nič ne tipam, izvidi punkcije so nejasni, a za vsak primer …« Približno deset dni pozneje, 8. januarja – nekaterih datumov človek nikoli ne pozabi – sem bila operirana. Izvid je bil nedvomen: invazivni maligni tumor! V sredo so mi povedali, da je histološki izvid bezgavke negativen, in v ponedeljek ob 7.30 sem bila prvič obsevana. Na bolniško nisem hotela. Zjutraj sem se odpeljala na Onkološki inštitut, ob osmih sem bila v redakciji, vse zato, da ne bi imela preveč časa za črne misli. Od diagnoze, ki mi je spodnesla tla pod nogami, do zadnjega obsevanja sta minila dobra dva meseca.

»Tako, mi smo naredili, kar znamo, od tod naprej morate sami skrbeti zase z zdravim načinom življenja, samoopazovanjem in rednimi zdravniškimi kontrolami. Srečno!« Nasvet spoštujem, vsaj načeloma. Še sem tu. Če bi takrat vedela, da mi bo dano še 15 let, bi bila neskončno vesela, tudi zato, ker je 15 let za razvoj medicine ogromno! Če bi vedela, da bom živela še 15 let, bi verjela, da ne bom le zazdravljena, ampak tudi za vedno ozdravljena.

In kako je danes? Danes je povprečna čakalna doba na operacijo raka nekaj mesecev, na obsevanje pa bolniki čakajo – povprečno 50 dni. Namesto polovice, kot priporoča doktrina, se pri nas obseva le petina bolnikov. Ni dovolj naprav, ni dovolj radiologov. Prav res, kaj se dogaja? Ali v tem našem zdravstvu sploh še gre za bolnika?

Res je, da je danes diagnosticiranega skorajda za tretjino več raka kot pred 15 leti. A res je tudi, da danes bolnike z rakom operirajo v skoraj vseh bolnišnicah in da je v Sloveniji vendarle tudi precej več obsevalnih naprav. V »mojem« času so bile na Onkološkem inštitutu v Ljubljani štiri, danes jih je osem. O tistih, ki so zaradi nesposobnosti ali pač česa drugega zakrivili mrk mariborske onkologije, sploh nočem razmišljati. Naravnost sram me je, da živim v državi, v kateri lahko nekateri ljudje iz nekdaj tako spoštovanega ceha za talce vzamejo tudi najtežje bolnike. Nobenega razumevanja nimam za nesposobne ali pa morda celo pokvarjene zdravstvene politike, zdravniško zbornico, izsiljevalske sindikate, radiologe, urologe, družinske zdravnike … preprosto nimam, ne glede na to, kako se bo razpletlo. Na operacijo raka prostate se v Mariboru čaka štiri mesece! Komu je huje, urologu ali bolniku? Žal bolnik ne more niti izsiljevati niti izbirati. Prav imajo tisti poslanstvu predani zdravniki, ki opozarjajo, da se na medicinski fakulteti vpisujejo nepravi ljudje. Zaslužek ne more in ne sme biti edini motiv.

Časi, ko smo verjeli, kakšno imenitno zdravstvo imamo, so mimo. V Sloveniji odkrijemo več rakavih obolenj kot povprečno v državah OECD, a žal je preživetje pri raku pljuč, dojke in prostate občutno krajše. Zakaj že? Pa menda ja ne zaradi vseh zgoraj omenjenih nedopustno dolgih čakanj? Ah, kje pa, oskrba slovenskega bolnika je nadstandardna, bodo govorili, ko bodo kandidirali. In nič se ne bo spremenilo. Prav nič! Se bojim, da bo prej nasprotno.

Še enkrat: ta zdravstvena reforma niti R od reforme ni! Eno samo premetavanje denarja, ki ga v resnici sploh ni! Nič od tega ljudem ne bo prineslo spodobne zdravstvene oskrbe. Nič! Če bo od predlaganega po razpravah sploh kaj ostalo.

In spet spomin na dogajanje pred 15 leti. Operirana sem bila v dneh, ko je zaradi počene cevi zgornje nadstropje stavbe A Onkološkega inštituta zalila voda. Stavba je bila v razsulu, aparature pokrite s polivinilom, hodniki so bili samo za silo prehodni. V operacijsko dvorano me niso pripeljali na vozičku, ampak peš, ker je bilo treba zlesti čez od tal dvignjene škatle, omarice, vso mogočo kramo … A operacija je bila ob napovedani uri, vse, kar je moral, je kirurg opravil … Res ni bil gromozanski poseg, a jaz sem ga doživljala kot ločnico med življenjem in smrtjo.

Ne morem si predstavljati, kaj danes doživljajo bolniki, ki čakajo več mesecev. In se bojim, da številnih, ki bi jih moralo, to niti ne briga. Zakaj pa bi jih? Nikomur med njimi se ne bo skrivil niti las na glavi. Ni lepo, vem, a privoščila bi jim, da to skrpucalo od reforme preizkusijo na lastni koži.