Povedala sem večino tega, kar sem načrtovala, ampak še vedno me žuli, da nisem sposobna zgodbe o izbrisanih prebivalcih Slovenije, ki se vleče že 33 let, stlačiti v sedem minut. Sicer govorim hitro, skoraj tako kot dolgolasi voditelj te oddaje, če se spustim z vajeti, ampak četudi bi pospešila hitrostni pretok besed, bi v tej oddaji potrebovala še vsaj nekaj podaljškov, da bi zaključila svojo misel. Nič hudega, pa kdaj drugič. Priložnosti bo še, o tem ne dvomim.
Prav tako ste slednji zamudili mojo lepo obleko z globokim dekoltejem in res hude bele sandale, ki so nestrpno čakali na podobno priložnost, da se pokažejo. Ste morda tudi vi opazili, da vedno manj žensk nosi visoke pete? Nobena moja prijateljica in znanka jih ne mara več, vse so se vrgle v neka udobna in praktična obuvala. Občasen skok v elegantne in dvignjene pete je zanje postal deveti krog Dantejevega pekla. No, jaz se visokim petam nisem odpovedala in bi v njih lahko šla tudi na Šmartno goro, če bi bilo treba. Na Ljubljanski grad pridem v petah brez kakršnih koli težav. Ljubezen do visokih pet gojimo namreč vse ženske v moji družini, moja mama jih je rada nosila, teta, sestrične, babi in njene sestre so po njih stopicljale vse do pozne starosti. Spomnim se, da je dedek doživljal živčne zlome, ker so tete s svojimi zašiljenimi petkami puščale luknje v parketu.
Moja prababica, ki je Grkinja iz Soluna, je pri 27 letih postala vdova, ostala je sama z dvema hčerkama, najmlajši fantek ji je umrl. Tako kot meni, zato sem še posebej navezana nanjo. Že prej sta z možem, ki se je smrtno ponesrečil v ladjedelnici, živela skromno, po njegovi smrti pa je sebe in dva otroka komajda preživljala. Ko nimaš niti za jesti, moraš biti zelo zelo varčen, ekonomičen in iznajdljiv, da preživiš družino. Ona je takšna bila, skromna, tako je tudi živela.
Potem pa je v izložbi neke trgovine zagledala rdeče salonarje. Luksuzne, moderne, lakirane, z visoko peto. In se vanje nesmrtno zaljubila. Dneve je hodila mimo izložbe in jih občudovala, dokler ni končno presekala in jih kupila. Njenim nogam so se prilegali kot uliti, kot dlani rokavica. Ko je prišla domov, je prižgala gramofon in v njih plesala; pred tem dve leti ni zmogla niti enega plesnega koraka. Ti dve leti je životarila, preštevajoč vsak dinar, ni imela niti velike volje za življenje. Žalovala je za možem in sinkom. Rdeči salonarji so bili zelo dragi, ves svoj denar je porabila zanje. Ko je občudovala čevlje na svojih nogah, jo je pekla misel, kako bo preživela z otrokoma, kaj bo z njimi jutri.
A se ni zgodilo nič slabega. Sposodila si je denar, počasi ga je vračala, sebi je nalivala malo manj juhe, hčerkama je dajala edini kos mesa. Jedla je kruh s čajem, ampak ji ni bilo težko, saj je imela svoje dragocene čevlje z visoko peto. V teh čevljih je odšla potem na neko zabavo … tam pa spoznala zanimivega moškega, čez eno leto sta se poročila, preselila sta se v Srbijo in potem živela dokaj srečno. Punčki sta bili oblečeni in siti, obe sta se šolali in pridobili visoko izobrazbo.
Čeprav je moja prababica živela v obdobju vojn in mnogoterih grozot, jo je spomin na rdeče čevlje z visoko peto, ki so izginili med njenim begom v gozd, k partizanom, vsa prihodnja leta reševal. Rada je pripovedovala o teh čevljih, to je bil njen najljubši spomin. In tudi ko je bila stara devetdeset let, je, šarmantna starka z dolgimi belimi lasmi, spletenimi v kito, ovito okoli glave, rada omenjala svoje prve prečudovite pete, smejala se je kot mlado dekle, nizajoč drobtine vznemirljivih trenutkov. Drugače se je moja prababi redko smejala, njeno življenje je bilo surovo, polno odrekanja. Tole me je naučila: »Kupi si, kar želiš. Kar ti duša hoče. Četudi imaš malo denarja, sposodi si ga nekaj, privarčuj, odloži nakup tapet ali vrtnarskega orodja, česarkoli. Privošči si, priveži si dušo.«
Tudi to mi je povedala, da lahko kakšen nakup kdaj reši življenje in spremeni usodo, čeprav gre lahko tudi brez njega – kot recimo brez čevljev z visoko peto. »Ampak navkljub vsemu jih kupi,« mi je zašepetala. »Ker se bo potem zgodilo nekaj dobrega. Zaželela si boš življenja. In plesa v visokih petah. Glasbe iz gramofona. In zaželela si boš spoznati koga zanimivega.« Ko odmaknem pogled od njenih temnih, kot dva tolmuna globokih oči, ki v lakiranih rdečih salonarjih že dolgo plešejo onkraj mavrice, se boben življenja nenadoma in z bliskovito hitrostjo zavrti, tako kot se je vrtel že tisočletja pred mano … in vidim svoje pravnuke, ki pripovedujejo zgodbo o mojih belih čevljih z visoko peto, ki sem jih nosila v oddaji pri Marcelu. Ljub jim bo ta spomin in verjamem, da se mu bodo zagotovo smejali. Ali bodo takrat ženske znova nosile elegantne in visoke pete, no, o tem pa močno dvomim.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
